Pridiga nadškofa Antona Stresa ob 191. rojstnem dnevu B. sl. Magdalene Gornik: Magdalena Gornik je velika slovenska mistikinja

Drage sestre in bratje!

Prisluhnili smo trem Jezusovim prilikam o Božjem kraljestvu: priliki o pšenici in ljuljki, gorčičnem zrnu in kvasu. Vsaka od teh prilik ima za nas pomembno sporočilo.

Če gospodar ne dovoli, da bi služabniki takoj populili plevel, čeprav bi zaradi tega bila njiva lepša in na videz bolj obetavna, nam razodene nekaj zelo pomembnega o Bogu. Bog je potrpežljiv. Ne presoja človeka po enem padcu ali po enem trenutku njegovega življenja. Vidi celotno pot. Vidi tudi tisto dobro, ki je še skrito in šele zori. To velja za ves svet, za Cerkev in tudi za vsakega izmed nas. V našem srcu ni samo pšenica in ni samo ljuljka. V vsakem človeku rasteta dobro in zlo. Vsak dan se odločamo, kateri glas bomo poslušali. Prav zato nam Bog daje čas.

Magdalena Gornik se je vsak trenutek, ko je vdano sprejemala trpljenje iz Božje roke, odločala za tisto ozko, strmo in s trnjem poraščeno pot, ki si jo je na začetku izbrala. Tako je dozorevala za svetost.

Ko ljudje danes slišijo ime Magdalene Gornik, najprej pomislijo na zamaknjenja, stigme in druge izredne mistične pojave. Toda to za Magdalenino svetost ni bistveno. Mistični darovi sami po sebi še niso svetost. Če bi to bilo bistvo svetosti, bi bilo zelo malo svetnikov. Bistvo svetosti Magdalene Gornik niso zunanji pojavi, pa naj bodo še tako čudoviti. Kot pravi apostol Pavel: »Tudi če bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13,2). Bistvo njene svetosti je veliko globlje: njena vera, njena ponižnost, njena potrpežljivost in njena popolna izročitev Božji volji, njena ljubezen do Boga.

Res je, da so jo mnogi občudovali. Pomembni ljudje njenega časa, posvetna in tudi cerkvena oblast, pa je kazala prej zadržanost in dvom, kakor priznanje. Nekateri so jo prihajali gledat iz radovednosti, drugi so dvomili o njej, tretji so jo celo obsojali kot lažnivko in sleparko. Lahko bi se zagrenila. Lahko bi začela dokazovati svojo pravico. Lahko bi vračala očitke. Toda ni storila ničesar od tega. Prepustila je sodbo Bogu. Prav v tem je živela današnji evangelij. Ni poskušala sama ločevati pšenice od ljuljke. Ni sodila ljudi, ki je niso razumeli. Vedela je, da je človekova naloga ostati zvest, sodbo pa prepuščati Bogu, ker samo on prav vidi v človekovo srce.

Živimo v času, ko ljudje zelo hitro sodimo. Koliko krivičnih, zlonamernih ali površnih, neodgovornih sodb in obsodb se izreka po javnih glasilih. Tudi v Cerkvi. Včasih se zdi, da sodišč sploh ne potrebujemo, ker obsodbe opravijo časopisi in druga javna glasila še preden je ugotovljeno, kdo in za kaj je v resnici kriv. Zato se boleče sprašujemo, kje je Bog, da vse to dopusti. Tudi Magdalena Gornik je bila predmet številnih krivičnih sodb. A kot kmečko dekle je vedela, da pšenica ne dozori čez noč.  Tudi resnica gre nezadržno svojo pot in laž ima kratke noge. Bog dela počasi, a zanesljivo. Deluje kakor kmet, ki zaupa semenu. Deluje kakor žena, ki v moko zameša kvas in potrpežljivo čaka, da testo vzhaja. Deluje kakor vrtnar, ki ve, da drevo potrebuje leta, preden obrodi sadove. Magdalena je zaupala Bogu. Njena svetost je dozorevala skozi dolga leta bolezni, trpljenja in molitve kljub nerazumevanju in sumničenjem. Vse to je sprejemala kot tisto ozko pot, na kateri jo Kristus oblikuje, da mu postaja vedno bolj podobna.

Ko prebiramo poročila o njenem življenju, nam nehote pridejo na misel Jezusove besede: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim« (Mt 11,25). Magdalena je bila ena takih malih: preprosta deklica iz preproste družine in iz preprostega, odmaknjenega in nepoznanega kraja, kakor Nazaret v Jezusovem času.

V današnjem evangeliju Jezus s prispodobama o gorčičnem zrnu in kvasu poudarja razliko med zunanjim, izmerljivim in vpadljivim videzom, in notranjo močjo, ki je nevidna, ki pa se pokaže v svojih sadovih, ko pride čas za to, na katerega je treba čakati v stanovitnosti in zvestobi. Vsako seme, iz katerega zraste velika rastlina ali veliko drevo, nas opozarja, da najpomembnejše ni tisto, kar se vidi in razkazuje na zunaj, ampak notranja moč srca, vere, zaupanja in ljubezni. Jezus pravi, da malo kvasa žena zamesi v tri merice moke. To je 40 litrov moke, iz česar na koncu nastane kruh, da se lahko z njim nasiti 100 ljudi. Pomembna ni zunanja veličina, ampak notranja moč vere, ljubezni in zvestobe.

Ta preprosta deklica, nato dekle in žena, preskušena v trpljenju, je pokazala neverjetno notranjo moč, zvestobo, potrpljenje in zaupanje, popolno predanost Bogu. Še v smrti je ostala neznatna in ponižna, saj niti svojega groba nima, ampak je bila pokopana s skupni družinski grob. Vendar njena svetost ni mogla utoniti v pozabo. Bila je premočna.

Danes se mnogi vznemirjajo zaradi tega, ker cerkve niso več tako polne, kakor so bile nekoč. Toda vprašanje ni, koliko vernikov nas je, ampak kakšni smo. Ali je v nas kaj take svetosti, takšne vere, zaupanja in vdanosti, kakršna je bila v srcu Magdalene Gornik? Od tega je največ odvisno.

Magdalena Gornik je velika slovenska mistikinja. Ko obhajamo njen rojstni in krstni dan, se Bogu zahvaljujemo, da nam jo je dal. Ljudi s tako močnimi in številnimi mističnimi doživetji ni veliko. Tudi to spada pod to pravilo maloštevilnih in drobnih semen, ki jih ni treba veliko, pomembno pa je, da so dovolj močna in prepričljiva, da jih ljudje opazimo in razberemo njihovo sporočilo. Mistična sporočila so darovi, ki jih Bog daje maloštevilnim osebam, toda ne toliko za njih same, ampak za graditev Božjega kraljestva med nami.

Kaj nam sporočajo mistična doživetja Magdalene Gornik? Da je naša temeljna naloga, spreminjati se v Kristusa. »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,19-20), je že na začetku krščanstva govoril o sebi sv. Pavel. To je ves program in vsa skrivnost krščanskega življenja. Magdalena Gornik nas na to opozarja na posebno pretresljiv način. Jezusu je hotela biti podobna v njegovem trpljenju za nas. Podobna v Jezusovi popolni predanosti in pokorščini Očetu. Kakor je nekaj desetletij pozneje zapisal naš pesnik Kosovel: »Veliko moraš pretrpeti, da to spoznanje pridobiš: kdo hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti križ.«

Uživaška kultura našega okolja nas prepričuje ravno o nasprotnem: da je smisel življenja uživanje, ko pa tega ne zmore več, naj si vzame življenje in država mu naj pri tem pomaga. Ampak to je tista široka cesta, na koncu katere je prepad in katero jo Magdalena zavrnila, ko je zase izbrala ozko, strmo in trnovo pot zvestobe, trpljenja, vztrajnosti in zaupanja. Ona je resnično drobno zrno, skromna količina kvasa, ki pa lahko v Božjem ljudstvu, v Cerkvi, sproži veliko spremembo v kakovosti našega krščanstva, v naši svetosti in to je za našo prihodnost najbolj pomembno in najbolj odločilno.

Jezusove prispodobe o pšenici in ljuljki, kvasu in gorčičnem zrnu pa so tudi velika tolažba za vse, ki danes nosijo težke križe: bolezen, osamljenost, starost, nerazumevanje ali družinske preizkušnje. Bog zna tudi iz teh bolečin vzgojiti pšenico. Kar se nam danes zdi samo trpljenje, lahko v njegovih rokah postane pot zorenja za veliko obljubo: »Tedaj bodo pravični zasijali kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta.«

Magdalena je vedela tudi to, vedela, da ima zadnjo besedo Bog. Prav zato kristjan nikoli ne odneha, nikoli ne obupa. Tudi kadar se zdi, da ljuljka raste hitreje kakor pšenica, ve, da Bog vodi zgodovino proti žetvi. Nobena molitev ni izgubljena. Nobeno skrito dejanje ljubezni ni zaman. Nobena potrpežljivo prenašana preizkušnja ne ostane brez sadu. Magdalena Gornik nam danes kaže prav to pot zaupanja v Boga, ki potrpežljivo oblikuje človeka. Ona je vsak dan znova rekla Bogu svoj »da«. Naj tudi nam izprosi, da bi znali biti potrpežljivi z drugimi, potrpežljivi sami s seboj in predvsem zaupati Božji potrpežljivosti. Kajti Bog še ni končal svojega dela ne v svetu ne v Cerkvi ne v Sloveniji in tudi v našem srcu ne. Amen.

Msgr. dr. Anton Stres

Upokojeni ljubljanski nadškof metropolit

vir: SŠK