Nadškof Zore na Brezjah: Marijino vnebovzetje je praznik upanja in zaupanja v življenje

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore OFM je 15. avgusta 2026 na Brezjah ob slovesnem prazniku Marijinega vnebovzetja poudaril, da je veliki šmaren praznik upanja, saj razodeva, da Bog človeka, ki ga ljubi, ne prepusti smrti. Romarje je povabil, naj pri Mariji Pomagaj odprejo svoje srce, ji izročijo svoje življenje ter se okrepijo v veri, upanju in ljubezni.

V homiliji je izpostavil Marijin preprosti »da« Bogu kot zgled zaupanja in odprtosti za življenje. Opozoril je na sodobne oblike zavračanja življenja ter poudaril, da kristjan ni poklican k nadzoru vsega, ampak k zvestobi, ljubezni in služenju. Ob Marijinem Magnificatu je zbrane povabil, naj postanejo »tkalci upanja« in sodelavci pri graditvi civilizacije ljubezni, v kateri imajo prednost ranljivi, odrinjeni in ogroženi.

Homilijo nadškofa Zoreta objavljamo v celoti:

Dragi bratje in sestre romarji, dragi Marijini častilci.

Marijino vnebovzetje, ki je največji Marijin praznik v Katoliški Cerkvi, povabi množice romarjev, da se napotijo iz svojih domov in se podajo v bližnja ali daljna Marijina svetišča, da bi bili deležni sporočila današnjega praznika in da bi jim romanje k Mariji pomagalo prenoviti življenje in mu povrniti tisti smisel, ki jim bo pomagal, da bodo svoje dneve, ki so včasih dolgočasno podobni drug drugemu, mogli doživljati kot izpolnjevanje Božje volje.

Mi smo danes prišli na Brezje, v Slovensko narodno Marijino svetišče. Sem prihajamo s posebnim zaupanjem, saj jo tukaj nagovarjamo kot Marijo Pomagaj. Brezjanska Marija Pomagaj je v srcu vernosti našega človeka. K njej prihajamo, da bi ji preprosto izročili vse, kar nas v življenju presega. Sem prihajamo v spoznanju, da tolikokrat potrebujemo njen pogled, njen nasmeh, predvsem pa njeno spodbudno besedo in da potrebujemo Sina, ki ga drži v svojem naročju in ga izroča nam. Nehote se ob srečanju z Marijo Pomagaj in njenim Sinom v človeku utrne odmev Pavlovega stavka: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13).

Zato vas danes vse iskreno pozdravljam pri Mariji Pomagaj. Naj se na današnjem romanju poživijo in utrdijo vaša vera, upanje in ljubezen. Ne premišljujte, kaj ji boste povedali. Ne razmišljajte, kako bi jo lahko nagovorili. Ne zadržujte svojega srca. Preprosto odprite svoje duše in pred svojo nebeško Mater izlijte svoje življenje: v hvaležnosti za vse lepo in dobro, s čimer ste blagoslovljeni, ter v neizmernem zaupanju za vse težko in boleče, zaradi česar včasih ječite in jočete in morda ne morete spati. Ne zadržujte se. Ko boste stali pred njeno podobo, vam želim, da bi v resnici doživeli molitveno predanost, ki jo izražajo verzi: »Spomni se, Mati, da še nikoli nisi nikogar zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal. S tem zaupanjem hitim k tebi in pred teboj zdihujoč stojim. Ne zavrzi, Mati besede, mojih besed temveč me poslušaj in usliši.«

Marijino vnebovzetje ni praznik, s katerim bi vstopali v neko oddaljeno preteklost ali nedoločljivo prihodnost. To ni praznik, ki bi bil ločen od našega sveta, od našega danes. To je praznik našega upanja: Bog tistega, ki ga ljubi, ne prepusti smrti. Marija nam kaže, kako se lahko razcveti življenje, v katerem človek zaupa Bogu in njegovi ljubezni, četudi je kdaj morda ne razume. Marija nam kaže pot v nebesa, ki se začenjajo tukaj in sedaj, nekoč pa bodo v polnosti naš končni dom.

Bistvo današnjega praznika je, da Bog tistega, ki ga ljubi, ne pusti v grobu. Ne prepusti ga smrti in trohnobi, ampak ga vzame k sebi, v življenje, ki presega vsa naša pričakovanja. Marijino vnebovzetje niso oblaki in daljave. Marijino vnebovzetje je praznik upanja, v katerem je ljubezen do Boga izpolnjena z bližino, ki je nič in nihče več ne more izničiti. V tisto bližino, v kateri zmaji zla, hudega, greha in podzemlja, v kateri zmaji, ki hočejo požreti življenje, ki hočejo požreti novorojenega in njo, ki ga je rodila, izgubijo svojo moč in ne morejo nikomur več škodovati.

Res je, dragi bratje in sestre, da nam naša vsakdanja izkušnja govori drugače. V našem svetu za zmaji ostajajo mrtvi. V našem svetu otroci umirajo: umirajo ne samo v divjanju vojnih sovražnosti, ampak umirajo tudi v sterilnih sobah ustanov za jemanje življenja, ki jih zavijamo v slepeče besede »moje odločitve«. Smrt, ki jo povzroči morilec z rokavicami, kakor je temu rekel papež Frančišek, ni nič manj kruta, kot smrt, ki jo povzroči bomba ali raketa. Res pa je, da je ta druga smrt veliko bolj glasna, kot tista smrt, ki jo povzročajo različna gibanja, ki bodo prej ali slej umrla, kajti vsaka smrt nazadnje pokonča sama sebe. Ko Bogu rečemo ne, ko življenju rečemo ne – ne glede na to, v kako zveneče besede zavijamo svojo smrtno propagando – stopimo na pot smrti, na kateri pred nami umrejo množice, morda celo milijoni nedolžnih, preden smrt potrka tudi na naša vrata, ki smo jih ovesili s parolami svobode in odločitve.

Pri Mariji pa je drugače. Vse se začne z njenim preprostim »da«. Brez velikih načrtov. Brez pehanja za uveljavljenje, za kariero, za oblast. Podlaga vsemu je preprosto zaupanje: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« Marija ni bila ženska velikih govorov, mednarodnih kampanj. Marija je bila žena odprtih dlani. In prav to je morda danes najtežje storiti. Odpreti dlani. Prepustiti se. Zaupati. Spomnim se pogovora z očetom družine, v kateri sem krstil osmega otroka. Takole mi je rekel: »Ko se je rodil tretji, sem rekel: Ta pa je zadnji. Ko je prišel četrti, sem rekel, ta pa je zadnji. In tako peti in šesti in sedmi in osmi.« In kar je bilo najbolj pomembno: »Ko je prišel četrti, smo ga z veseljem sprejeli. In tako vse do zadnjega.« Ljudje moji, koliko veselja je žuborelo v tej družini in koliko veselja se je pretakalo skozi igro otrok na dvorišču.

Marija ni bila žena velikih govorov. Bila pa je žena odprtih dlani in odprtega srca. In morda je to danes najtežje storiti: odpreti dlani in srce. Vse želimo zavarovati, vse želimo nadzorovati, vse načrtovati. S pametnimi urami štejemo svoje korake, merimo kakovost svojega spanca, tehtamo kalorije naših obrokov, štejemo metre naših vzponov in spustov, utrip našega srca. Nisem pa še slišal, da bi mogli imeti pod nadzorom ljubezen, zvestobo, da bi mogli nadzorovati svojo vero. Kakšna ura bi mogla meriti zvestobo našim krstnim, našim zakonskim in našim duhovniškim obljubam? Kakšna ura bi lahko izmerila vašo ljubezen do žene ali do moža, vašo ljubezen do vaših otrok, našo ljubezen do našega Boga.

Marija ni vedela, kako se bo odvijalo njeno življenje. Ničesar ni vedela o begu v Egipt, ničesar o križu. Vedela pa je, da je Bog stopil v njeno življenje in ona mu je odprla srce: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« To je bilo dovolj.

Tisti, ki nosijo Boga v srcu, se podajo na pot. Evangelij pripoveduje o Marijinem obisku pri Elizabeti. Marija se ne zapre v vase, ne skrbi za svoje udobje. To je značilnost ljudi, ki so odprti za Boga. Ne sedijo na kavču svojega udobja, ampak odidejo k ljudem, da jim prinesejo veselje, upanje in življenje. V središču niso oni sami, ampak Bog: »Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.«

V tej svetopisemski pesmi Marija nenadoma vidi celotno zgodovino. Nič se ni spremenilo: razmere ostajajo iste. Rimljani so še vedno tukaj in vladajo. In vendar je vse drugače: Bog je že pokazal moč svoje roke, že je razkropil ošabne, vrgel mogočne s prestola, povišal nizke, lačne napolnil z dobrotami in bogate odpustil prazne. Zdi se nam, da zmagujejo ošabni, mogočni in bogati. Marija pa nas uči videti nevidno in razbirati skrivnostno Božjo revolucijo ne s pogledom mogočnih, pač pa s pogledom vdove, sirote, tujca, ranjenega in ogroženega otroka, izgnanca in begunca.

Z Marijino vero postanimo tkalci upanja v našem svetu; to kar smo in kar imamo, delimo z drugimi, da bo Jezusova navzočnost rasla med nami in da se bo oblikovalo njegovo kraljestvo. Naj naš čas postane prehod, v katerem Duh oblikuje zrelost civilizacije ljubezni v našem življenju. Gospod še naprej vse dela novo in v vsakem obdobju ohranja odprto možnost, da postane zgodovina odrešenja v luči učlovečenja, je zapisal papež Leon v svoji prvi okrožnici Magnifica humanitas – veličastna človeškost.

Dragi bratje in sestre kristjani. Ker hočemo v vsej ponižnosti biti sodelavci pri oblikovanju Božjega kraljestva ljubezni, ker hočemo dejavno odpirati prostor srca in družbe za delovanje Božje modrosti, previdnosti in ljubezni v našem in jutrišnjem svetu, vas povabim, da se skupaj izročimo Božji Materi Mariji in po njej Njemu, v katerem živimo, se gibljemo in smo. Amen!

vir: SŠK