Škof Saje na Zaplazu: Marijino vnebovzetje je praznik človekove prihodnosti

Novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje bo ob slovesnem prazniku Marijinega vnebovzetja na Zaplazu dne 15. avgusta 2026 ob 10. uri poudaril, da praznik razodeva človekovo prihodnost in temelj krščanskega upanja. V Mariji, ki je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo, Cerkev prepoznava izpolnitev Božje obljube in znamenje cilja, h kateremu je poklican vsak človek.

Ob razlagi Božje besede bo škof izpostavil, da je Božja zvestoba močnejša od negotovosti. Kristusovo vstajenje človeku odpira prihodnost, Marijino vnebovzetje pa potrjuje dostojanstvo človeka v njegovi celovitosti. Marijin Magnifikat je pesem zaupanja in prihodnosti ter vabilo, da svoje življenje gradimo na veri, služenju in odprtosti za Boga.

Sporočilo praznika bo škof povezal tudi s prihodnostjo Slovenije. Ta se gradi na spoštovanju življenja, skrbi za družino, medsebojnem zaupanju, odgovornosti za skupno dobro in solidarnosti med generacijami. Romanje na Zaplaz je zato tudi povabilo k notranji prenovi in poglobitvi odnosa s Kristusom.

Nagovor bo sklenil z mislijo papeža Benedikta XVI., da »je v Bogu prostor za človeka in v človeku prostor za Boga«. Marija je v polnosti odprla prostor Bogu, Bog pa jo je sprejel v polnost svojega življenja. V njej zato gledamo svojo prihodnost in svoje upanje: v Bogu je prostor tudi za nas.

Homilijo škofa Andreja Sajeta objavljamo v celoti.

Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Prisrčno vas pozdravljam na Zaplazu, kjer se na današnji slovesni praznik Marijinega vnebovzetja zbiramo okoli naše in nebeške Matere Marije. Že stoletja prihajajo romarji v marijanska svetišča z istim zaupanjem, da Marija spremlja Božje ljudstvo na njegovi poti, posluša naše prošnje in nas vedno vodi k svojemu Sinu Jezusu Kristusu. Tudi danes prihajamo z veseljem in hvaležnostjo. Mariji izročamo naše družine, otroke in mlade, bolnike in ostarele, zakonce, duhovnike, redovne skupnosti, našo domovino Slovenijo in ves svet.

Romanje je podoba našega življenja. Nihče od nas ni prišel na ta svet zato, da bi ostal na mestu. Vsi smo na poti. Hodimo skozi dneve veselja in preizkušenj, skozi uspehe in razočaranja. Današnji praznik nam razodeva, da ima ta pot smer in cilj. Marijino vnebovzetje tako ni samo praznik njene slave, ampak predvsem praznik človekove prihodnosti. V Mariji gledamo, kaj Bog pripravlja vsem, ki mu odprejo svoje srce in zvesto hodijo za Kristusom.

Cerkev že od prvih stoletij z veseljem izpoveduje vero, da je bila Devica Marija po koncu svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo. V njej je Božja obljuba že dosegla svojo polnost. Marija je prva med odrešenimi, znamenje Cerkve v njeni dopolnitvi in živo zagotovilo našega upanja.

Božja obljuba je močnejša od vsake negotovosti

Prvo berilo iz Knjige razodetja nam predstavi mogočno podobo žene, obdane s soncem, z luno pod nogami in vencem dvanajstih zvezd na glavi. Cerkev je v tej podobi vedno prepoznavala Marijo, hkrati pa tudi podobo Cerkve, ki skozi zgodovino nosi Kristusa svetu.

Podoba je polna simbolov. Sonce govori o Božji slavi, ki obdaja človeka, ki živi v občestvu z njim. Luna pod nogami pomeni, da minljivost in spreminjajoči se tok zgodovine nimata zadnje besede. Dvanajst zvezd predstavlja Božje ljudstvo vseh časov, ki ga Gospod zvesto vodi skozi zgodovino.

Ob tej ženi stoji tudi zmaj, simbol sil zla, ki želijo uničiti življenje. To ni le podoba iz svetopisemske preteklosti, ampak resničnost vsakega časa. Tudi danes človek doživlja preizkušnje, negotovost, bolezni, vojne, razdeljenost in številna vprašanja o prihodnosti. Božja beseda pa nam razodeva, da zgodovine ne vodi zlo, ampak Bog. Njegova zvestoba je močnejša od vsake negotovosti in njegova ljubezen presega vsako človeško omejenost.

Marijino življenje je bilo prežeto z zaupanjem. Od oznanjenja do križa je ostajala odprta Božji besedi. Njena moč ni izvirala iz zunanje gotovosti, ampak iz vere. Prav zato postaja spremljevalka vseh, ki želijo svoje življenje graditi na Božji obljubi.

Kristusovo vstajenje odpira človekovo prihodnost

Apostol Pavel v drugem berilu zapiše: »Kristus je vstal od mrtvih kot prvenec tistih, ki so zaspali.« V teh besedah je povzeto jedro krščanske vere. Kristusovo vstajenje je začetek novega stvarstva. V njem je človekova prihodnost že odprta.

Marijino vnebovzetje je sad Kristusove zmage. Kar je Bog dopolnil v njej, želi nekoč dopolniti tudi v vseh, ki živijo v občestvu z njim. Zato današnji praznik govori o dostojanstvu vsakega človeka. Bog ljubi človeka v njegovi celovitosti. Telo ni nekaj postranskega ali nepomembnega, ampak je tempelj Svetega Duha in je poklicano k poveličanju.

To daje nov pogled tudi na naše vsakdanje življenje. Vsako dejanje ljubezni, vsaka iskrena molitev, vsako odpuščanje, vsako dobro delo in vsaka darovana preizkušnja imajo večno vrednost. V Božjih očeh nič, kar je storjeno iz ljubezni, ni izgubljeno.

Magnifikat – pesem zaupanja in nove prihodnosti

Evangelij nas popelje v Elizabetino hišo. Takoj po oznanjenju se Marija odpravi na pot. Vera jo vodi v služenje. Srečanje z Bogom vedno odpira srce za človeka.

Ko Elizabeta pozdravi Marijo, njeno srce zapoje Magnifikat. To je ena najlepših molitev Svetega pisma. V njej se razodeva Božji pogled na svet. Bog povzdiguje ponižne, krepi slabotne, ostaja zvest svojim obljubam in vodi zgodovino z modrostjo, ki presega človeške načrte.

Magnifikat je tudi pesem prihodnosti. Marija v njem prepoznava, da Bog deluje že danes in hkrati pripravlja dopolnitev svojega kraljestva. Zato je njena hvalnica polna veselja, čeprav njena življenjska pot še ni končana. V srcu že nosi gotovost Božje zvestobe.

Tudi današnji človek hrepeni po prihodnosti, ki prinaša mir in varnost. Veliko vlagamo v razvoj, znanje in napredek, kar je dragoceno. Ob tem pa ostaja najgloblja človekova potreba odprto srce za Boga. Kadar človek svojo prihodnost gradi na veri, se odpirajo tudi novi odnosi, večje zaupanje in iskrena pripravljenost za služenje.

Upanje za našo domovino

Današnji praznik nagovarja tudi našo domovino. Slovenija je dežela bogate krščanske dediščine, številnih romarskih poti in Marijinih svetišč. Hkrati je poklicana, da tudi danes gradi prihodnost na vrednotah, ki človeka povezujejo - na spoštovanju življenja, medsebojnem zaupanju, odgovornosti za skupno dobro, solidarnosti med rodovi in skrbi za družine.

Naša prihodnost raste tam, kjer se otroci učijo molitve, kjer zakonci ohranjajo družinske vrednote, kjer mladi odkrivajo svoje poslanstvo, kjer starejši z modrostjo spremljajo mlajše in kjer vsak človek čuti, da je sprejet in dragocen.

Romanje na Zaplaz nas vabi prav k temu. Vsako romanje pomeni obnoviti pogled na življenje. Tukaj se učimo poslušati Boga, prepoznavati njegovo navzočnost in znova odkrivati, kaj je v življenju zares pomembno. Kdor se vrača z romanja, nosi domov več miru, več hvaležnosti in več zaupanja.

Marija nas tudi danes ne zadržuje pri sebi. Njena naloga je vedno ista, da pokaže na Kristusa. Njeno življenje je ena sama pot k njemu. Zato je tudi naše romanje uresničeno takrat, ko nas pripelje do globljega prijateljstva z Jezusom.

Marija kaže cilj našega romanja

Dragi bratje in sestre, današnji praznik nam odpira pogled k nebesom, hkrati pa nas utrjuje za odgovorno življenje na zemlji. V Mariji gledamo cilj, h kateremu je poklican vsak človek. V njej prepoznavamo lepoto življenja, ki je v celoti odprto Božji milosti. Njena vera, ponižnost in zaupanje ostajajo navdih za Cerkev vseh časov.

Ko bomo danes nadaljevali svoje romanje, prosimo Marijo, naj nas spremlja na vseh naših poteh. Naj varuje naše družine, mlade in starejše, bolnike in osamljene. Naj izprosi naši domovini duha modrosti, medsebojnega spoštovanja in poguma za skupno dobro. Naj v vsakem izmed nas utrjuje vero, da je Bog zvest svojim obljubam in da nas vodi v življenje, ki nima konca.

Naj nas spremlja misel papeža Benedikta XVI., ki je ob prazniku Marijinega vnebovzetja poudaril, da je v Bogu prostor za človeka in v človeku prostor za Boga. Marija nam to resnico razodeva na poseben način: v svojem življenju je v polnosti odprla prostor Bogu, Bog pa jo je sprejel v polnost svojega življenja. V njej zato gledamo tudi svojo prihodnost in svoje upanje. V Bogu je prostor tudi za nas. Amen.

vir: SŠK