Novice

Janez Ogilvie (1579-1615) je svoje poslanstvo na Škotskem opravljal samo 11 mesecev, potem ko se je vrnil v domovino po dvaindvajsetletni odsotnosti. Je edini Škot razglašen za svetnika iz časa reformacije. Bil je star 36 let, ko je dal življenje za Kristusa. Vzgojen je bil kot kalvinist, vendar se je leta 1596 med študijskim potovanjem po Franciji, Nemčiji in Italiji odločil, da bo postal katoličan. Šel je v škotski kolegij v Louvain-u v Belgiji, kjer je bili sprejet v katoliško Cerkev.

ALEXANDRINA MARIA DA COSTA se je rodila leta 1904 v kraju Balasar na Portugalskem. Bila je veselo, razposajeno in ljubeče kmečko dekle. Pri 14-ih letih je v nevarnosti, da bi izgubila svojo nedolžnost skočila skozi okno. Posledice štiri metre visokega padca so bile iz dneva v dan hujše in so jo naposled pripeljale do popolne ohromitve. Več kot 30 let se je priklenjena na posteljo žrtvovala za spreobrnjenje grešnikov in za mir v svetu.

Bil je apostol Norika, nekdanje rimske pokrajine, ki se je raztezala med Dravo, Innom in Donavo, tja do ogrskih ravnin. Bil je škof in mučenec. Na Bavarskem in Salzburškem so ga častili že v 7. stoletju, kar izpričuje, da je bil zaslužen za tiste kraje. Tudi je res pretrpel mučeniško smrt, zakaj vedno so ga častili kot mučenca.

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil.

Brat Danijel je bil pokrajinski predstojnik v Kalabriji. Ko je Frančišek umrl, je njegov naslednik brat Elija poslal  brata  Danijela  in  sobrate  Leona,  Angela,  Nikolaja,  Samuela,  Hugolina  in  Domna  misijonarit  med  muslimane  v Maroko. Iz Toskane so šli v Španijo in od tam zopet čez morje v Ceuto v Maroku, kamor so pri speli septembra  leta 1227. Na poti so pridigali. Bili so vneti za odrešenje ljudi, med katerimi so skušali s preprostimi besedami  oznanjati evangelij.

Janez Leonardi je sprva študiral medicino, ves čas pa gojil v sebi močan socialni čut. Z nekaterimi vrstniki je že kot študent sklenil, da bo vestno živel po Jezusovem nauku in pomagal ubožcem in romarjem. Ustanovili so laiško združenje, imenovano Golobčki.

Sveta Benedikta Rimska, je bila devica redovnica, ki je umrla v Bogu kot je sama določila, po tridesetem dnevu smrti svete Gale, katera je bila njena najljubša svetnica.

Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz 'najlepših jesenskih rož' – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.

Bruno je bil imenovan tudi za kanonika stolne cerkve v Reimsu, kajti nadškof Gervazij ga je visoko cenil. Po njegovi smrti je na reimski škofijski sedež prišel plemič Manase, ki je bil le najemnik in ne dobri pastir Kristusove črede. Bruna je imenoval za svojega kanclerja, misleč, da mu bo s tem zavezal usta, toda Bruno ga je odkrito opozoril na krivice, ki jih dela. Nadškof Manase ga je hotel spraviti s poti, zato je moral Bruno z nekaterimi prijatelji zbežati iz Reimsa. Ko je papež Gregor VII. reimskega nadškofa Manaseja odstavil, so hoteli za njegovega naslednika postaviti Bruna, ki pa je to odločno odklonil. Sam pri sebi je že sklenil, da se umakne v samoto ter se posveti molitvi in spokornosti.

Med redovniki je bilo nekdaj zelo priljubljeno ime PLACID ki ga je s svojim vzornim življenjem posvetil Rimljan Placid, eden prvih učencev sv. Benedikta, ustanovitelja benediktinskega reda in očeta zahodnega meništva. Placid je bil Benediktov sorodnik. Papež Gregor Veliki, ki je opisal življenje sv. Benedikta, piše o Placidu, da je bil blagega in prikupnega značaja in da je s svojim življenjem potrjeval ime, ki ga je nosil: latinska beseda 'placidus', iz katere izvira ime Placid, namreč pomeni 'miren, prijazen'. Oče, bogat rimski patricij, je Placida poslal k sv. Benediktu, ki je imel pri svojem samostanu v Subiacu vzhodno od Rima majhen vzgojni zavod za dečke.