Novice

K delu za ustanavljanje šol je svetega Janeza Krstnika de la Salle spodbudil pristni krščanski čut. Pri tem prizadevanju so mu zvenele v ušesih Jezusove besede: »Pustite otročičke in ne branite jim priti k meni, ker takih je nebeško kraljestvo.« Bil je otrok aristokratske družine iz Reimsa, rojen 30. aprila 1651 kot prvi od desetih otrok.

Današnjega godovnjaka svetega Ireneja, škofa v Sirmiju, sedanji Sremski Mitrovici, ne smemo zamenjavati s svetim Irenejem, odličnim cerkvenim učiteljem, ki je bil škof v mestu Lugdunu v rimski pokrajini Galiji Lvonu v sedanji Franciji v drugi polovici drugega krščanskega stoletja. Ta Irenej, ki je s svojim življenjem pričeval za Kristusa na tleh, ki so zdaj slovanska in, žal, spet orošena s krvjo nedolžnih ljudi, žrtev vojne, pred Bogom ni manjši od onega velikega učitelja Ireneja. Pri njem namreč človeku daje veljavo zvestoba v njegovi službi in ljubezen do konca.

Rodil se je okoli leta 1350 v Valencii. Oče je bil ugleden notar, mati zgledna krščanska žena. Nadarjen in lep, kakršen je bil, bi bil lahko pričakoval od sveta vseh užitkov in radosti, a je sedemnajstleten oblekel dominikansko redovno obleko. Študiral je v Leridi in Barceloni modroslovje in bogoslovje; nato se je vrnil v Valencio, kjer je v samostanu poučeval modroslovje. Za njegov notranji razvoj je bilo odločilno, da se je z vso resnostjo poglobil v duha pravega meništva. Iz šole, v kateri se je po zgledu sv. Dominika razvil v moža trdne volje, krepostnega in pobožnega, je izšel Vincencij kot oznanjevalec spokornosti.

Včeraj, 4. aprila 2019, je sveti oče v Vatikanu sprejel taizejskega priorja brata Aloisa. Vsakoletno srečanje je izraz občestva med papežem in meniško skupnostjo, ki je predana evangelizaciji mladih in dialogu med kristjani in med različnimi verstvi.

Izidorjevi spisi nam odkrivajo izredno razgibanost in široko razgledanost velikega duha. V njih je strnil ne le miselno bogastvo krščanstva, marveč celotno znanje minulih stoletij. V duhovni zmedi tedanjih časov je Izidor kakor svetilnik pravovernosti. Njegov prijatelj škof Braulio je naštel sedemnajst njegovih del s pripombo, da je poleg teh še veliko drugih.

Ime Irena izhaja iz grškega imena Eirē'nē. Tako se je imenovala grška boginja sreče. Ime povezujejo z grško besedo eirē'nē 'mir'. Moška oblika imena Irena je Irenej, grško Eirēnáios, ki ga razlagajo iz grškega pridevnika eirēnáios 'miren, miroljuben'. Imenu Irena je pomensko ustrezno ime Miroslava, skrajšana Mira, Mirka, Mirna, Ireneju pa Ljubomir, Miroslav in Friderik. Irina je ruska oblika imena Irena.

Ljubezniva zgodbica pripoveduje o današnjem svetniku, da je dvakrat stopil v krušno peč, da jo popravi; čeprav je bila močno zakurjena, mu ognjeni plameni niso škodovali. Podobno mu ni mogel do živega duh renesančne dobe, ki je bila popolnoma zaverovana v tostranstvo in je slavila predvsem zunanje veličje. Že kot otrok se je odločil za življenje po čistem evangeliju, kakor ga je živel sv. Frančišek Asiški, njegov krstni zavetnik.

Sv. Hugo je delal čast svojemu imenu. Rodil se je leta 1053. Odločil se je za duhovniški poklic, vendar se ni dal takoj posvetiti. Po končanem šolanju v rojstnem mestu Valence blizu reke Rhone v Franciji je šel še po svetu, da bi si izpopolnil svoje znanje.

Po stari zavezi je bil Benjamin najmlajši med 12 sinovi očaka Jakoba in Rahele. Mati ga je pred smrtjo ob porodu imenovala Benoni 'sin moje bolečine', oče pa ga je preimenoval v Benjamin. Benjamin je praoče židovske veje, iz katere je izšel prvi izraelski kralj Savel. Iz tega rodu je bil tudi apostol Pavel, ki se je pred spreobrnjenjem imenoval Savel.

Savoja je gorata deželica na jugovzhodu Francije, ob meji z Italijo in Švico. Proti koncu 14. stoletja se je razširila v italijanski Piemont. Leta 1414 je nemški cesar Sigismund savojskemu gospodarju Amadeju VIII. podelil naslov vojvoda. Amadej pa je kmalu prestol prepustil svojemu sinu Ludviku, sam pa šel kot menih v samoto. Kasneje je sprejel izvolitev za papeža od skupine škofov, zbranih na koncilu v Baslu oziroma v Ferari. Kot papež si je privzel ime Feliks V. in bil je zadnji razkolni papež v zgodovini. Ko je spoznal svojo zmoto, je odstopil in se vrnil v samoto.