Novice

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

»Življenje tega ponižnega Frančiškovega sina ni bilo nič drugega kot nenehna vaja v veri, ki jo je krepilo upanje v združenje s Kristusom v nebesih,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 2. maja 1999 med slovesno mašo na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega kapucinskega redovnika p. Pija iz Pietrelcine. Njegova vera in upanje sta se uresničevala v ljubezni, s katero je sprejemal ljudi kot zdravnik duš – spovednik, pomagal pa je lajšati tudi telesne bolezni, ko je v kraju San Giovanni Rotondo ustanovil najsodobnejšo bolnišnico. V tamkajšnjem samostanu je prebil skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja in tja so se že tedaj zgrinjale velike množice romarjev.

Na otoku Sardiniji leži na 600 m visokem pobočju vasica Laconi, ki je oddaljena 86 km od glavnega mesta Cagliari. V tej gorski vasici je živela revna družina, ki je dala življenje 9 otrokom, med njimi tudi našemu svetniku sv. Ignaciju, l. 1701. Pri krstu je ta otrok dobil 3 imena: Vinko, tako so ga doma klicali; Ignacij, ime, ki ga je obdržal tudi v redu; in Frančišek, to ime se je zaobljubila mati, da mu ga bo dala, če bo porod srečen. Vinsko je že kot otrok kazal veliko ljubezen do Jezusa. Zelo rad je hodil v cerkev, navadno je že prišel, ko je bila cerkev še zaklenjena in je klečal pred cerkvenimi vrati.

Eden najlepših in tudi najbolj pretresljivih prizorov, kako Jezus izbira in kliče svoje učence, se je prav gotovo odigral pred mitnico v Kafarnaumu. Nič »hudega sluteč« cestninar Matej je tako kot vsak dan opravljal svoj posel, ko pride mimo Jezus in mu, zdi se, da kar tako, mimogrede, reče: »Hodi za menoj.« Matej je moral Jezusa vsaj bežno poznati, moral je biti vsaj malo seznanjen z njegovim naukom, moral je vsaj slutiti, v kaj se spušča, da je lahko v trenutku zapustil mitnico, ugodno življenje in domače ter se odpravil za njim.

Korejsko odposlanstvo, ki je vsako leto prihajalo iz Seula v Peking, da je plačalo davek, je leta 1777 prineslo nekaj katoliških spisov s Kitajskega. V njih so bile opisane temeljne krščanske resnice. Nekateri korejski učenjaki so te resnice preučili in sklenili, da bodo po njih živeli. Leta 1783 se je Korejec Ri-Seung-Huni dal krstiti na ime Peter in se kot apostol vrnil v domovino. V nekaj letih je skupina, ki jo je skupaj s prijatelji pridobil za Kristusa, narasla na 4000. Kmalu pa je bila njihova vera postavljena na hudo preizkušnjo.

Naš svetnik se je rodil 17. junija 1603 v kraju Copertino na jugovzhodnem robu italijanskega polotoka in po njem dobil pridevek Kupertinski. V šoli je bil trde glave in le z največjo težavo se je naučil brati in pisati. Imel pa je neki poseben dar, ki ga drugi, od njega bolj nadarjeni otroci niso imeli: večkrat je bil kakor odsoten, ves zatopljen v notranji svet in neobčutljiv za vse, kar se je dogajalo okoli njega. Že pri osmih letih je bil ves prevzet od notranjih doživetij in tovariši so mu dali vzdevek 'odprta usta', ker je božja sporočila sprejemal z odprtimi usti.

Danes bomo zvedeli zgodbo moža, ki je bil po človeških merilih neroden in nesposoben, Bog pa ga je izbral za uspešno orodje svoje milosti. V življenju ni storil na zunaj nič posebnega: ni ustanovil nobenega novega reda, ni napisal nobene knjige, ni začel z nobenim novim načinom v dušnem pastirstvu.

Ime Albert izhaja iz nemškega imena Albert, ki je z različico Albrecht nastalo iz starejšega Adalbert oziroma Adalbrecht. Ti imeni sta zloženki iz starovisokonemških besed adal 'plemenit' in beraht 'bleščeč, slaven'. Skrajšani nemški obliki imena Albert sta Abbo in Bert. V starejših virih se ime Albert na slovenskem ozemlju pojavlja precej pogosto že v 12. stoletju. Albert je tudi slovenski priimek, oblika Albreht pa se je ohranila samo v številnih priimkih. Ima ga npr. tudi slovenski pesnik in pisatelj Fran Albreht.

Sveti Ciprijan goduje 16. septembra skupaj s papežem in mučencem Kornelijem, saj sta njuni življenjski zgodbi tesno povezani. Ne samo da glavi obeh kot relikvijio častijo v Kornelimünstru pri Achnu ter da sta oba umrla 14. septembra, ves čas ju je vezala tudi odkrita naklonjenost in dobro sporazumevanje. Njegovo polno ime je Cecilij Ciprijan. Cecilij je moška oblika imena Cecilija, ki izhaja iz pridevnika caecus »slep«. Ciprijan pa je rimsko rodovno ime, ki pomeni »izhajajoč s Cipra«.

»Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«