Lectio magistralis nadškofa Antona Stresa ob 20-letnici celjske škofije: Cerkveno občestvo kot okolje verske prepričljivosti

Upokojeni nadškof Anton Stres je bil osrednji govorec na slavnostni akademiji ob 20-letnici Škofije Celje, ki je bila 19. maja 2026 v Narodnem domu v Celju. Ob jubileju so ovrednotili pomen škofije za širši kulturni in družbeni prostor, skupna zahvalna maša pa je bila napovedana za 31. maj v celjski stolnici.

V nagovoru, ki po kakovosti ga lahko definiramo lectio magistralis, je poudaril, da krščanstvo v Sloveniji in Evropi ni več kulturna samoumevnost, zato prihodnost Cerkve ne bo odvisna predvsem od številčnosti, ampak od tega, ali bodo župnije in skupnosti postale kraji, kjer verniki vero poglabljajo, si zanjo pričujejo in jo misijonarsko delijo z drugimi. Posebej je opozoril na dvotirno sekularizacijo v slovenskem prostoru: na eni strani sodobno pluralno in duhovno ravnodušno družbo, na drugi pa dediščino komunističnega slabljenja in diskreditacije vere, zaradi česar je katoliška vera v javnem prostoru pogosto manj prepričljiva in potisnjena na rob.

Nadškof Stres je ob tem poudaril, da tak položaj ni razlog za malodušje ali nostalgijo, ampak priložnost za novo ustvarjalnost. Cerkev je po njegovih besedah poklicana, da tudi kot manjšina postane bolj globoka, evangeljska in prepričljiva, pri čemer so ključni molitev, bogoslužje, evharistija, občestvo in sinodalni način življenja. Prihodnost vidi v manjših, živih skupnostih, ki bodo človeku sodobne razdrobljene kulture ponujale oporo, smisel, dostojanstvo in upanje ter s svojim življenjem izpričevale, da se zgodovina krščanstva ne končuje, ampak se vedno znova začenja.

Nagovor nadškofa Stresa objavljamo v celoti.

Dvajset let škofije je trenutek hvaležnosti, pa tudi pogumnega pogleda naprej, v času, ko krščanstvo ni in ne bo več kulturna samoumevnost. O tej prihodnosti ne bo odločalo to, koliko nas bo, temveč ali bodo naše župnije postale okolja, kjer verniki svojo vero utrjujejo in poglabljajo v molitvi in bogoslužju, si zanjo med seboj pričujejo ter jo z veseljem misijonarsko delijo z iskalci Resnice in Ljubezni.

1. Sekularizacija

Ko je Božje ljudstvo na ozemlju današnje Celjske škofije postalo samostojna krajevna cerkev v okviru vesoljne Katoliške cerkve, je to bil znak, da je vodstvo Cerkve presodilo, da so verniki s svojimi pastirji na tem področju toliko močni in zreli, da lahko prevzamejo polno odgovornost za ohranjanje in razvoj katoliške vere v svojem okolju. To pa ne vključuje samo ohranjanje obstoječega, temveč predvsem zmožnost pričevanja in misijonarskega oznanjevanja. Kajti ob svojem rojstvu je Celjska škofija vstopala v sekularizirano okolje, ki se je od tedaj v svoji sekularnosti še okrepilo.

Razprave o sekularizaciji potekajo od 60-tih let prejšnjega stoletja naprej. Toda naše družbeno in kulturno okolje je zaznamovano z dvotirno, okrepljeno sekularizacijo. Naša postsocialistična družba ni le pozno-moderna pluralna in za duhovno presežnost slepa in gluha družba ter zato sekularizirana. To je tudi družba, ki je poprej šla skozi komunistično načrtno in nasilno slabljenje in diskreditiranje vernosti kot take, katoliške pa še prav posebej. Vernost je lahko preživela samo kot zasebna praksa ali kulturni spomin. To pa je spodkopavalo njeno prepričljivost. Ko smo z demokratizacijo vstopili v zahodni pluralizem, je ta še dodatno oslabil katoliška prepričanja, saj niso bila izpostavljena samo marksistični ideološki kritiki, ampak vsem drugim konkurenčnim nazorom, ki jih prinaša sodobna svobodna ponudba tudi idej in nazorov. S tem je sicer formalno verska svoboda večja, vendar je kulturna prepričljivost in kredibilnost katoliške vernosti šibkejša. V deželi, kjer je bilo javno izražanje vere dolgo onemogočeno, je demokratizacija sicer prinesla formalni pluralizem in enakopravnost različnih nazorov. Toda v resnici imajo sekularne ideje še vedno prednost v medijih, izobraževanju in splošni kulturi. Religija v javnosti ni več prepovedana, a je največkrat potisnjena na rob. Politično in družbeno okolje bi naj bilo versko nevtralno, vendar so verska stališča, posebno na področju morale, pogosto predstavljena kot nerazumna, nazadnjaška in za družbo nevarna[1].

Kljub temu ta sekularnost ne pomeni ateizma. Nevera tudi ni bolj lahka kakor vera. Celo Sartre priznava: »Ateizem je krut in dolgotrajen podvig: menim, da sem ga izpeljal do konca.«[2] Zato ne kaže takoj verjeti človeku, ki pravi, da je ateist, ker ne hodi v cerkev in sovraži »farje«. Sekularizacija tudi ne pomeni le razkristjanjene javnosti, kjer razlogi za odločitve puščajo vnemar duhovne utemeljitve in vrednote. Po Taylorju pomeni sekularizacija stanje, v katerem vernost – še posebej krščanska – ni več samoumevna in s splošno kulturo podprta osebna in skupinska drža, temveč postane zgolj ena izmed mnogih možnih življenjskih in nazorskih odločitev. Tu je vera v Boga »razumljena kot ena možnost med drugimi – in je pogosto ni najlažje sprejeti.« [3] Ker religiozno verovanje ni več  samoumevno in ga kultura okolja več ne podpira, postaja v sebi negotovo in zato krhko.

Ker verovanje ni več podprto z družbenim soglasjem, verniku v sekularizirani družbi preostane edina opora osebno pričevanje bratov in sester v veri in celotno ozračje, ki ga ustvarjajo verska občestva v Cerkvi. Ta občestvena podpora mora biti dovolj trdna, da lahko sodobni vernik vzdrži navzkrižne pritiske alternativnega sekulariziranega miselnega in moralnega okolja. V pogojih sodobne pluralnosti velja sicer njegova vera načelno za enako upravičeno in jo kot tako varuje pravica do verske svobode, vendar potrebuje močne vire prepričljivosti, ki jih nudi samo cerkveno občestvo s svojim poznavanjem vsebine vere, doživljanjem, molitvijo in poglobljenim obhajanjem zakramentov, posebno evharistije. V tej luči je treba storiti vse, da bo spoštovana posebna pravica, ki jo ima vsak krščanski vernik, da se lahko udeležuje svete maše. Evharistija ni dolžnost, temveč dragoceni dar, za katerega morajo pastirji Cerkve storiti vse, da bo do njega v neki razumni meri imel dostop vsak vernik.

Živimo torej v okolju, kjer je verovanje še vedno možno, celo enakopravno možno, ni pa več samoumevno. Ni izključeno, je pa krhko, ker mu splošna miselnost ne pritrjuje. Konkurenčni svetovni nazori – tudi ateizem - ga ne odpravljajo, ga pa izzivajo. V Sloveniji je sicer še čutiti do katolištva odpor, a to ne prihaja od sekularizacije kot take, ampak od naše pretekle komunistične ateizacije.

Že v času totalitarnega komunizma slovenski kristjan ni bil kristjan, ker bi ga k temu navajala kultura okolja, ampak ker se je zanjo odločil sam. Razni družinski, rodbinski in lokalni kulturni okviri, ki jih je krščanstvo še zaznamovalo, so sicer nekaj časa še imeli pomembno vlogo. A v prenašanju vere na nove rodove izročilo odstopa svoje mesto  svobodno izbrani osebni vernosti in na tej osnovi vzpostavljenemu cerkvenemu občestvu. Sekularna doba torej sama po sebi ni konec krščanstva, pač pa zahteva preobrazbo izvorov njegove prepričevalnosti, da bi bilo trdno, se prenašalo iz roda v rod in delovalo misijonarsko, oznanjevalno.

1. Manjšina

Brez podpore kulture okolja in kot sad osebne izbire in odločitve za eno od možnih drž do Boga, postaja skupnost katoliških vernikov - ne glede na svoj odstotek v družbi - manjšina. Katolištvo pri nas ni manjšina po številu, je pa postalo manjšina v javni prepričljivosti.[4] A v določenih okoljih so kristjani tudi že manjšina glede na število članov.

Velika nevarnost pa je, da to dojemamo kot zgodovinski poraz krščanstva kot takega. Toda že sam obstoj živih krščanskih cerkva zunaj evropske sekularizirane družbe – na primer v misijonskih deželah – nam sporoča, da zahodni model umeščenosti vere v družbi, ki danes razpada pred našimi očmi, nikakor ni edini možni model. Tudi ni edini zveličaven, kajti krščanska Cerkev je na svojih apostolskih začetkih in skozi stoletja manjšinskosti v sovražnem rimskem cesarstvu izkazala izjemno visoko stopnjo prepričevalnosti, saj je oblikovala številne mučence in na koncu osvojila evropsko kulturo. Člani apostolske Cerkve so bili v položaju manjšine, a ta manjšina je bila zelo ustvarjalna in prepričljiva in k taki je poklicana tudi mlada Celjska škofija.

1. Brez malodušja

Zato nikakor ni na mestu občutek poraza ali nostalgije po minulih časih. Namesto tega nas mora prevzemati izzivalna zavest, da smo postavljeni pred zahtevno, hkrati pa lepo odgovornost, da v novih in drugačnih priložnostih, ki nam jih odpira tudi sekularna družba, okrepimo občestveno versko prepričljivost, da bomo verniki, ki smo v manjšini, v svoji veri trdni, stanovitni in na svojo vero ponosni. Da bomo spoštovali ne samo druge, ampak tudi samega sebe. Tedaj bomo veseli, pričevanjski in misijonarski. Zato je že danes ključna naloga oblikovanje verskih občestev v okolja potrjevanja v veri, v okolja, kjer je mogoče o veri razpravljati in se v njej podpirati. Kjer se moli in kjer liturgija ni le obred, temveč izkustvo bližine Boga. Mreža manjših skupnosti, katoliških združenj, njihova soudeležba ter močna pričevanjska navzočnost v širši družbi niso dodatki, temveč močno podporno ozadje stanovitne vere vseh članov.

V tem kontekstu postane sinodalnost način bivanja Cerkve v situaciji manjšine, kjer vsi člani drug drugega poslušajo, delijo svoja mnenja in izkušnje, razločujejo evangeljsko od neevangeljskega in sprejemajo različne stopnje odgovornosti za skupnost. V takem ozračju tudi duhovni poklici ne bi smeli izostajati, ampak bi bili potrditev živosti občestva. Sinodalna Cerkev ne išče moči, temveč bližino. Se ne zapira v obrambo, temveč stopa v dialog. Prav v pluralni družbi, za katero bi morala veljati stroga zapoved spoštovanja verske in nazorske svobode in svobode izražanja mnenj in nazorov, lahko postane Cerkev še bolj prepričljiva, če le ostane zvesta evangeliju in hkrati odprta za vprašanja časa.

Bilo bi zelo nevarno, če bi duhovniki in verniki zaradi sprememb, ki jih prinaša sekularizacija, začeli dvomiti v smiselnost stanovitnosti in zvestobe, pričevanjske gorečnosti in misijonskega vzleta. Nič manj pogubno ne bi bilo, če bi zaradi zatona določenega modela krščanske navzočnosti v družbi začeli izgubljati samospoštovanje, ki je ena najbolj potrebnih dobrin slehernega človeka. To samospoštovanje so nam sistematično uničevali v času komunističnega totalitarizma s parolami o mračnjaštvu, neznanstvenosti in družbeni škodljivosti religije, še posebej katolištva. Danes nam ga skušajo oslabiti zastopniki sekularizma, ki v sekularizaciji pozdravljajo napovedovalko bližnjega konca krščanstva kot takega, ker da ovira projekte povsem emancipiranega človeka. Toda ta človek je v resnici izpostavljen novim oblikam vplivanja in nadzora, ki jih vedno bolj omogočajo sodobna tehnologija, javna glasila in z njimi povezane ideološke sile. A njihovo veselje ne more dolgo trajati. Za nas je veliko bolj na mestu prepričanje, ki ga je 8. septembra 1990, na predvečer pred svojo mučeniško smrtjo, ki so jo nad njim zagrešili agenti sovjetske KGB, izrekel Aleksander Men med predavanjem v moskovskem Domu tehnike: »Zgodovina krščanstva se šele začenja.«[5]

1. Sekularizacija je lahko tudi kairos

Evropsko kulturno in s politiko bolj ali manj povezano krščanstvo, kakor smo ga poznali do sedaj, ni edina možnost krščanstva. To dokazuje tudi dejstvo, da obstajajo še drugi modeli krščanske navzočnosti v svetu, saj jih pozna krščanska zgodovina in sedanjost v drugih predelih sveta. Zato so številni sociologi začeli popravljati začetne trditve o sekularizaciji kot univerzalnem procesu vsega sveta. Sekularizacija ni svetovni proces, kakor so napovedovali v 60-tih letih prejšnjega stoletja, ampak je prej omejena na Evropo in svetovne gospodarske, kulturne in politične elite. V drugih prostranstvih današnjega sveta je religija – četudi ne krščanska – še vedno močan, če že ne prevladujoč oblikovalec kulture. »Svet je danes /…/prav tako silovito religiozen, kot je bil kadarkoli poprej – in ponekod še bolj kot kdaj koli doslej«, je proti koncu prejšnjega stoletja zapisal Peter Berger, ki je bil tri desetletja poprej eden najbolj znanih in glasnih prerokov vsesplošne sekularizacije.[6] Realističen pogled nam torej z ene strani odkriva, da je evropska postkrščanska situacija stvarnost. En model umeščenosti krščanstva v družbo je verjetno za nami. Toda z druge strani je prav tako resnično dejstvo religiozna vitalnost drugod po svetu. Pa tudi v stari Evropi med mladimi, ki iščejo svoje korenine in oporo v praznini, ki jo je ustvarilo postmoderno razbijanje vsega, kar nepreklicno drži.

Zato je treba iz naših pogovorov in odločanj izgnati vsako malodušje. To uničuje naše zaupanje in našo pastoralno gorečnost in je zato najbolj nevarno zlo. Papež Frančišek nas v okrožnici Evangelii gaudium naravnost roti: »Izzivi so zato, da jih premagujemo. Bodimo stvarni! Vendar ne izgubimo vedrine, drznosti in upanja polne podaritve! Ne pustimo si vzeti misijonarske moči!« (EG 109). Nujna je od malodušja nasprotna drža, ki je v tem, da na naš zgodovinski trenutek gledamo kot na kairos, milostni trenutek, ki nam ga ponuja Božja Previdnost, saj nam je pripravila priložnost za novo misijonsko ustvarjalnost.

1. Nova podoba vidne Cerkve

Že pred dobrimi šestimi desetletji je takrat še profesor teologije Joseph Ratzinger v radijskem predavanju Kako bo izgledala Cerkev leta 2000 napovedal, da bo Cerkev prihodnosti preizkušena, a živa in ustvarjalna skupnost verujočih. »Iz današnje krize bo tudi tokrat vzniknila Cerkev prihodnosti, ki bo veliko izgubila. Postala bo majhna in na mnogih področjih bo morala začeti skoraj povsem od začetka. Ne bo več mogla napolniti številnih zgradb, ki so nastale v času konjunkture. S številom svojih pripadnikov bo izgubila tudi mnoge družbene privilegije. Veliko izraziteje kakor doslej se bo predstavljala kot skupnost svobodne odločitve, v katero je mogoče vstopiti le z osebno izbiro. /…/ Toda po preizkušnji teh ločitev bo iz ponotranjene in poenostavljene Cerkve pritekla velika moč. Ljudje v povsem načrtovanem svetu bodo namreč neizmerno osamljeni. Ko jim bo Bog povsem izginil, bodo izkusili vso, strašljivo praznino svoje revščine. Tedaj bodo majhno skupnost verujočih odkrili kot nekaj povsem novega: kot upanje, ki jih zadeva, kot odgovor, po katerem so na skrivaj vedno spraševali. Zato se mi zdi gotovo, da so pred Cerkvijo zelo težki časi. /…/ Računati je treba na znatne pretrese. Vendar pa sem trdno prepričan, kaj bo na koncu ostalo: /…/  Cerkev vere. Ta verjetno nikoli več ne bo v takšni meri družbeno prevladujoča sila, kot je bila še nedavno. Toda znova bo zacvetela in postala ljudem vidna kot domovina, ki jim daje življenje in upanje onkraj smrti.«[7]

1. Ustvarjalna manjšina

Zato bo prihodnost naporna, ker bo morala biti ustvarjalna. Kot ponižni člani Cerkve ne bomo – in to želim še posebej poudariti – ošabno zavračali vsega, kar je bilo v preteklosti, ampak bomo marljivo, kakor »hišni gospodar, ki iz svojega zaklada prinaša staro in novo« (Mt 13, 52) v kontinuiteti z izročilom in hkrati v svobodni odprtosti novim evangeljskim zahtevam oblikovali prihodnost. Oblikovali bomo cerkvena občestva, ki bodo občestva bližine in medsebojne odgovornosti;  ki bodo evharistična središča, iz katerih raste kultura srečanja; ki bodo vodila dialog tudi s širšo družbo, brez oportunizma, strahu ali politične korektnosti; ki bodo ustvarjalne skupnosti in zato mlade po srcu. Kot take bodo znale biti z mladimi ter bodo ob ranljivih, odrinjenih in družbeno odvrženih njihov glas in zagovornik. Predvsem pa bodo to skupnosti, kjer vere ne bodo samo poučevali, ampak praktično izkušali njeno odrešujočo moč in s tem zanjo najbolj prepričljivo pričevali. Ta občestva bodo ob  odsotnosti širše kulturne, družbene ali celo politične opore veri posameznikov nudile zadostno oporišče in prepričljivost za stabilnost in zvestobo svojih članov.

1. Sklep

Dvajset let škofije je mladost. Naslednja leta bodo čas dozorevanja. Spomniti se je treba in sprejeti, da je našo manjšinskost Jezus sam napovedal, ko je Božje kraljestvo primerjal gorčičnemu zrnu in koščku kvasa (prim. Lk 13, 18-20). Ta dva sta po vidni  in otipljivi majhnosti neznatna, a nabita z notranjo življenjsko močjo, ki je povsem nesorazmerna videzu, ki ga dajeta. Ko je Jezus učencem rekel, da jih pošilja kakor jagnjeta med volkove, jim je zabičal: »Ne bojte se!« To manjšinskost, na katero nas je navadil že minuli komunistični režim in ki se nadaljuje s sodobno sekularizacijo, bomo doživljali kot svobodo in ne kot izgubo, če bomo izbrali pot sinodalnosti kot način življenja in delovanja naših krščanskih občestev, če bomo oblikovali duhovno učinkovita okolja verske prepričljivosti. Tedaj bo naša cerkvena skupnost morda manj številčna, a še bolj globoka in še bolj evangeljska.

Prihodnost krščanstva in prihodnost celjske krajevne cerkve kakor tudi vse Cerkve na Slovenskem in v Evropi je v sposobnosti, da naše male skupnosti postanejo »novo odkritje« za človeka postmoderne »raztreščene« kulture, ki z ene strani slavi samo to, kar lahko človek načrtuje in izvaja sam, z druge strani pa trpi zaradi posledične brezciljnosti in izgube smiselnosti bivanja.

Krščanske skupnosti pa bodo vedno bolj potrebne tudi kot zavetišča dostojanstva sleherne človeške osebe, njegovega upanja in pričakovanja prihodnosti, ki presega meje smrti. Kajti v svetu popolnega nadzora nad človekom, kakršen se nam obeta, bo človekovo dostojanstvo vedno bolj ogroženo. Pred sočlovekom bo človeka lahko branil samo njegov božanski brat Jezus Kristus. On ostaja z nami in bo vedno bolj aktualen. Njegov evangelij tudi ne potrebuje sveta, da bi ga podpiral – ne politike in ne gospodarstva, tudi kulture ne. Potrebuje pa človeka, ki živi iz njega. Torej smo na potezi spet mi. Vsak rod znova. In tudi v tem smislu velja že navedena Menova preroška izjava: »Krščanstvo se šele začenja.«

Msgr. dr. Anton Stres
Upokojeni ljubljanski nadškof metropolit
Prvi celjski škof

vir: https://katoliska-cerkev.si