Tabor Slovencev po svetu: »Slovenija je večja od svojih meja!«

Zadnjo junijsko nedeljo je Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano gostil 32. tabor Slovencev po svetu, ki ga s podporo vladnega urada za Slovencev v zamejstvu in po svetu prireja izseljensko društvo Slovenija v svetu.

Pester prireditveni program je pritegnil številne obiskovalce, ki so se najprej zbrali v zavodski kapeli pri maši, pri kateri so se posebej spomnili nedavno preminulega nekdanjega predsednika društva Slovenija v svetu zdravnika dr. Branka Zorna. Ob duhovniku iz Argentine lazaristu Toniju Burji je mašo za Slovence doma in po svetu ter za domovino od dnevu državnosti daroval škof Franci Šuštar.

Prvine molitve za domovino

Ljubljanski pomožni škof je v mašnem nagovoru spomnil na pomen dneva državnosti: ko ga obhajamo, »ga želimo praznovati kot zavedni Slovenci in dobri kristjani«, to pa je drža, ki vabi k molitvi za slovenski narod s štirimi prvinami: z zahvalo, ponosom, veseljem in prošnjo.

Zahvala velja, kot je dejal škof Šuštar, Bogu in ljudem, ki so ustvarjali narodovo zgodovino ne samo nekaj zadnjih let, pač pa vsa stoletja našega obstoja.

Ponos, ki nas navdaja ob rojstnem dnevu slovenske države, ne pomeni napuha, postavljanja nad druge, temveč pomeni, da smo ponosni na svojo družino, na svoj kraj, na svoj narod, na vse, kar je že bilo ustvarjeno, da bi to s svojim delom in sodelovanjem še obogatili.

S tem je povezano tudi veselje – veselje ob tem, da imamo lepo in dobro domovino, razmeroma dobro življenje, standard, ki ga podobnega najdemo redko kje po svetu; predvsem pa tudi veselje nad duhovnimi darovi, ki jih prejemamo, in dobroto, ki si jo vzajemno izkazujemo. Drža veselja pa vabi tudi k čim boljšemu poznavanju svoje dežele, njene kulture, verodostojne zgodovine. To pomaga k razumevanju širšega družbenega življenja, gospodarstva in politike. »Čeprav bi si kdo mislil, da se s tem ukvarjajo drugi ljudje, politiki in gospodarstveniki, vemo, da vsak od nas lahko veliko prispeva k skupnemu življenju,« je k dejavni drži zbrane na Taboru Slovencev po svetu pozval škof Šuštar.

Za kristjana to pomeni tudi privilegij in dolžnost molitve in prošnje za domovino, iz katere raste tudi odgovornost zanjo. Ta se kaže v zavzetosti za lastno vzgojo in rast v zrele osebnosti; v skrbi za družine, kjer posamezniki rastejo v odgovornosti za skupnost; v zavzetosti za širšo družbeno skupnost – za sosede, svoj kraj, župnijo in Cerkev, za državo, svet in človeštvo; ne nazadnje pa tudi skozi delo v politiki, ki »ni umazano delo, temveč najboljši izraz ljubezni do bližnjega, skrb, delo in vrednote; da bi ljudje živeli v pravičnosti, miru in solidarnosti; da bi skupaj živeli po Božjih zapovedih, po nauku Jezusa Kristusa«.

Mladostno noto so maši s prepevanjem prispevali mladi iz Argentine RAST 55 – maturanti 55. generacije slovenskega srednješolskega tečaja Marka Bajuka in Buenos Airesa, ki so dan pred taborom Slovencev po svetu prišli v domovino svojih prednikov. Po maši jih je v prisrčnem neformalnem srečanju nagovoril minister za zunanje in evropske zadeve Tone Kajzer.

Slovenija v srcu

Minister Kajzer je po uvodnem pozdravu predsednika društva Slovenija v svetu mag. Uroša Zorna in državne sekretarke v vladnem uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helene Jaklitsch uradno nagovoril tudi do zadnjega kotička polno zavodsko dvorano Matije Tomca, v kateri so se zbrali rojaki iz sveta, zamejstva in domovine. Po njegovih besedah prav Tabor Slovencev po svetu dokazuje, da Slovenija ni samo država znotraj svojih meja, ampak srčna skupnost ljudi, ki Slovenijo nosijo v svojem srcu, v svojem znanju, delu, podjetnosti in zvestobi narodovim koreninam. Slovenija v 35 letih svojega obstoja tako ni rasla le na svojem ozemlju, temveč raste z ljudmi, ki jo predstavljajo v svetu svojim ugledom in zaupanjem. Slovenci v matični domovini si zato po ministrovih besedah želijo še tesnejše sodelovanje z rojaki po svetu pri izobraževanju, v znanosti, podjetništvu, gospodarstvu, kajti »potrebujemo vaše znanje o državah, v katerih živite, potrebujemo vaše izkušnje, razumevanje lokalnega okolja, ljudi in priložnosti«; prav naši rojaki po svetu so, kot je dejal Tone Kajzer, nepogrešljiv element v uspešni gospodarski diplomaciji, za kateri si prizadeva ministrstvo pod njegovim vodstvom. Gospodarska diplomacija namreč »najbolje deluje takrat, ki se uradna mreža poveže z mrežo zaupanja in vi ste velik del te mreže«, je dejal minister in se zbranim rojakom zahvalil, ker z svojim ohranjanjem slovenskega jezika in spomina, z vsemi mostovi, ki jih gradijo med svojimi okolji in domovino, s svojo zvestobo slovenskemu imenu dokazujejo, da je »Slovenija večja od svojih meja«.

Ko je v kritičnih trenutkih slovenskega osamosvajanja v Parizu, kjer sem takrat živel z družino, na Trocaderu ob Eifflovem stolpu, množica pariških Slovencev demonstrirala proti agresiji in zaostrovanju razmer v domovini, si, najstnik, nisem še znal do kraja razložiti hudo zaskrbljenih obrazov staršev. Danes, ko že 30 let živim v svobodni, demokratični Sloveniji, se dobro zavedam takratnih stisk in skrbi, ko je nad Slovenijo visel Damoklejev meč. Od tistih časov se je v neodvisni državi veliko spremenilo, čeprav se bo treba še za marsikaj potruditi. A vendar, Slovenija je tudi v mednarodnih krogih dosegla ugled, uspehe in priznanja, nikoli pa ni vse tako dobro, da ne bi lahko bilo še bolje. Življenje je vsakodnevna dinamična bitka, ki se mora spopadati z včasih tudi nepričakovanimi izzivi, ki zahtevajo prožnost in hitro prilagajanje zunanjim dejavnikom. V tem procesu bi morali še bolj okrepljeno, zavestno in odgovorno sodelovati vsi Slovenci, doma, v zamejstvu in po svetu. Morali bi okrepiti tudi domoljubje, narodno zavednost, zdrav ponos pripadnosti trdoživemu narodu, ki mu je v dolgih stoletjih, brez lastne politične tvorbe, na prepišnem, strateško pomembnem in izpostavljenem ozemlju, obkroženem z velikimi, močnejšimi in tudi grabežljivimi narodi, uspelo preživeti in priti do lastne neodvisne države. Zato: veselimo se je, čuvajmo jo in pomagajmo ji po svojih najboljših močeh. Od vsakega posameznika je odvisen njen obstoj, razvoj in uspeh.« Iz nagovora mag. Urša Zorna, predsednika Izseljenskega društva Slovenija v svetu

Svoboda in pogum zanjo

Tematski naslov 32. Tabora Slovencev po svetu je bil »Razvoj Slovenije v 35 letih«, o (ne)doseženem v tem razvoju pa so pri okrogli mizi pod moderatorstvom novinarke Vide Petrovčič razmišljali podjetnik in raziskovalec dr. Aleš Štrancar, zdravnik infektolog dr. Federico V. Potočnik in predsednik goriške Zveze slovenske katoliške prosvete dr. Miloš Čotar.

Če navedemo le kakšno misel iz razprave: za prihodnji razvoj Slovenije bo bistveno, če bomo krepili svobodo posameznika in manjšali njegovo odvisnost od države in bruseljske birokracije. Za to pa bo potrebno vzgajati za pogum, za prevzemanje odgovornosti in lastne pobude, predvsem pa poskrbeti, da bomo ob narodovi demografski zimi sploh imeli koga, ki ga bo mogoče vzgajati. V teh prizadevanjih prihaja in bo prihajalo do trkov različnih družbenih vizij, a tem kulturnim bojem se stran, ki ji je bila in ji je Slovenije resnično intimna opcija, ne sme izmikati, temveč mora v njih z boljšimi argumenti, ki jih brez dvoma ima, prepričati in tako zmagati – tudi iz zvesti, da brez krepkih narodovih korenin, brez jasne istovetnosti, ni prihodnje rasti. Prizadevanja za nadaljnji razvoj Slovenije pa morajo nujno vključevati tudi bolj ozaveščen in obveščen pogled k skupnostim rojakov v zamejstvu in po svetu, o čemer večina v matični domovini ve premalo.

Kulturni program 32. Tabora Slovencev po svetu so zaznamovali nastopi Pihalne godbe Ig, maturantov iz Argentine RAST 55, folklorne skupine Mladika iz Buenos Airesa, glasbene skupine Los Tilos iz Argentine in pesnika Toneta Kuntnerja.

vir: SŠK