God sv. Klare pri klarisah v Nazarjah: »Bodimo trdno povezani s Kristusom!«

Redovna ustanoviteljica sv. Klara Asiška (1193/94–1253) goduje v torek, 11. avgusta. Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž je pred njenim godom maševal pri sestrah klarisah v Nazarjah že v soboto, 8. avgusta, dopoldne.

Dan pred obletnico sprejetja Klarinega Vodila strogega uboštva, ki ga je potrdil papež Inocenc IV. 9. avgusta 1253, le dva dneva pred njeno smrtjo. Do časti oltarja jo je že dve leti pozneje – 15. avgusta 1255 – povzdignil papež Aleksander IV. Kako bogata je duhovna in človeška »zapuščina« in izročilo sv. Klare, potrjujejo mnoge svetnice, blažene in Božje služabnice Reda.

Prihod klaris v Nazarje, Dolnice in Turnišče

V Nazarje so sestre klarise (tri Slovenke iz samostana v Zagrebu) prišle leta 1978. 8. septembra 2000 so ob 700-letnici prihoda prvih klaris v Slovenijo odprle samostan v Dolnicah pri Ljubljani, leta 2012 pa ob 800-letnici Reda še v Turnišču.

Letos se klarise še posebej spominjajo sv. Frančiška Asiškega ob 800. obletnici smrti, najtrdneje poleg z Bogom duhovno povezanega s sv. Klaro.

Novo vodstvo klaris v Nazarjah

Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž je letos 2. februarja v samostanu klaris v Nazarjah umestil njihovo novo vodstvo. Za opatinjo so sestre izbrale s. Serafino Brezmadežne (Polono Rajk), za vikarijo s. Katarino Jezusa Kristusa (Martino Ambrož), za svetovalko pa s. Evstohijo Valerijo Brezmadežnega Srca (Marjano Učakar).

Škof Maksimilijan Matjaž je ob praznovanju godu sv. Klare novo vodstvo, vse sestre in številne zbrane častilce sv. Klare Asiške pozdravil ter z njimi sooblikoval molitveno uro pred mašo.

Sporočilo sv. Klare sodobnemu človeku po 800 letih

V nagovoru med sveto mašo (objavljamo ga spodaj v celoti), pri kateri so se mu pridružili tudi številni duhovniki, med njimi p. Tomaž Pinter, ki pri sestrah že deset let mašuje, v zadnjih letih izmenjaje s sobratoma, je predvsem opozoril na svežino sporočila sv. Klare tudi po osmih stoletjih. Ob Božji besedi je poudaril, kako je pomembno »ostati zvest Kristusu«. Tudi takrat, ko »ni več začetnega navdušenja, ko pridejo preizkušnje, nerazumevanje in utrujenost /…/ Cerkev živi iz občestva s Kristusom. Zato se pokojni papež Frančišek ni naveličal ponavljati, da je sinodalnost – biti skupaj na poti s Kristusom – izvorni način življenja Cerkve.«

Ob sv. Klari, ki se je zavestno odločila za uboštvo, da se je lahko povsem posvetila Bogu, je škof Maksimilijan poudaril: Pravi pomen uboštva je ta, da naše roke ne ostajajo prazne, marveč odprte za dar. Največji je ta, ko odkrijemo »Kristusa kot svoje največje bogastvo«. Potem smo kot Klara svobodni, ker vemo, komu pripadamo. Ko najdemo svojo istovetnost v Bogu.

Na koncu je zbranim še odločno povedal, da »Cerkev ne živi predvsem iz množice dejavnosti, ampak iz ljudi, ki ostajajo v Kristusu«. Zato za vse verujoče velja Jezusovo povabilo: »Ostanite v meni, kakor jaz ostajam v vas.« Kot sv. Klara Asiška in njene sestre.

Prošnja za nove duhovne in redovne poklice

Med mašo so eno izmed prošenj namenili tudi za nove redovne poklice pri klarisah.

Ob koncu je tajnica ŽPS Nazarje Irena Vačovnik čestitala škofu Maksimilijanu Matjažu za njegovo petletno zvesto in dobro vodenje celjske škofije, ki letos praznuje že 20-letnico, zahvalila pa se je tudi p. Tomažu Pinterju za desetletno pastoralno delo v Župniji Nazarje in maševanje klarisam. Te so se prav tako zahvalile obema imenovanima in drugim duhovnikom ter vernikom in povabile na pogostitev zunaj samostanskih prostorov. Zahvalile so se tudi svojim dobrotnikom: »Z molitvijo vas bomo vse spremljale tudi v prihodnje.«

Pridiga škofa dr. Maksimilijana Matjaža

Drage sestre, vsakič, ko praznujemo sveto Klaro, se lahko vprašamo: v čem je skrivnost, da njeno življenje po več kot osmih stoletjih še vedno tako jasno govori Cerkvi? Ni ustanavljala velikih ustanov, ni napisala številnih knjig in ni prepotovala sveta kakor Frančišek. In vendar njena luč ni ugasnila. Zakaj? Ker je vzela zares tisto preprosto Jezusovo besedo, ki jo danes slišimo v evangeliju: »Ostanite v meni.« (10-krat v odlomku!)

1. Ostati je težje kakor začeti

Današnji svet občuduje nove začetke, izvirne pobude. Evangelij pa nas vodi globlje: govori o tem, da je treba ostati. Ostati v ljubezni. Ostati zvest. Ostati pri Kristusu tudi takrat, ko ni več začetnega navdušenja, ko pridejo preizkušnje, nerazumevanje ali utrujenost.

Prav v tem je bila Klarina svetost. Njena evangeljska radikalnost ni bila predvsem v velikih dejanjih, ampak v zvestobi brez pridržkov. Ni iskala izjemnosti; iskala je zvestobo.

Dolgo je morala čakati, da je Cerkev potrdila njeno obliko življenja in »privilegij uboštva«. Vodilo svete Klare je bilo potrjeno šele 9. avgusta 1253, dva dni pred njeno smrtjo. Toda čakanje je ni zagrenilo. Ni izgubila zaupanja. Ostala je. Njeno življenje je bilo »živo vodilo«, še pred zapisanim Vodilom. Najprej je živela evangelij, šele nato ga je zapisala.

2. Rodovitnost raste iz povezanosti

Jezus pravi: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu.« Ne pravi: kdor največ naredi. Pravi: kdor ostane. To je posebej dragocena beseda za kontemplativno življenje.

Svet pogosto meri človekovo vrednost po učinkovitosti. Klara pa je velik del svojega življenja preživela zaznamovana z boleznijo. Po merilih učinkovitosti bi se lahko zdela »nekoristna«. Toda prav njeno življenje kaže, da človekova vrednost ni v tem, koliko zmore narediti, ampak v tem, komu pripada in iz koga živi – kaj v resnici je pred Bogom (Epicoco). Njena navidezna nemoč jo je vse globlje upodabljala po križanem Kristusu.

To je pomembno sporočilo tudi za Cerkev danes. Cerkev ne živi najprej iz dejavnosti, programov in uspehov. Živi iz občestva s Kristusom. Dejavnost je rodovitna tedaj, ko raste iz te povezanosti. Zato se pokojni papež Frančišek ni naveličal ponavljati, da je sinodalnost – biti skupaj na poti s Kristusom – izvorni način življenja Cerkve.

3. Zaklad v lončenih posodah

Besede apostola Pavla iz drugega berila zvenijo, kakor da bi opisovale Klarino življenje: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah.« (4,7) Lončena posoda je krhka, lahko poči; zaklad, ki ga nosi, pa ni njen. Je Božji. Pavel nadaljuje: »Čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja.« (v. 16) Ali ni veljajo prav to za sv. Klaro? Njeno telo je slabelo, njeno notranje življenje pa je postajalo vedno bolj svetlo. To je posebna mladost svetnikov: ne mladost telesa, ampak mladost srca, ki se iz dneva v dan obnavlja v Bogu.

Zato krhkost ni nasprotje rodovitnosti. Prav v krhkosti lahko postane jasno, da moč ni naša, ampak Božja. Klara ni skrivala svoje človeške omejenosti, svoje telesne krhkosti; nasprotno, dovolila je, da je skozi to »lončeno posodo« zasijal Kristusov zaklad.

4. Uboštvo kot prostor za Boga

Klarino uboštvo zato ni bilo praznina in tudi ne odpoved zaradi odpovedi same. Bilo je prostor svobode, v katerem je lahko Bog postal vse.

Frančiškova evangeljska preprostost in pogum sta jo že v mladosti nagovorila, da je izpustila iz rok tisto, kar bi jo moglo zadrževati, ter je svoje življenje položila v Božje roke. To je pravi pomen uboštva: Ne imeti praznih rok zato, da bi ostale prazne, ampak zato, da jih lahko odpremo za dar. Kdor se ne oklepa samega sebe in svojih gotovosti, postaja sposoben sprejemati in podarjati. Takšno uboštvo rodi preprostost, notranji mir in veselje. Klarina pot zato ni beg od sveta. Je pričevanje, da človek postane resnično bogat, ko odkrije Kristusa kot svoje največje bogastvo.

5. Ostati v Kristusu in postati to, kar smo pred Bogom

Klara je bila svobodna, ker je vedela, komu pripada. Njena vrednost ni izhajala iz plemiškega rodu, družbenega položaja ali priznanja ljudi, ampak iz gotovosti, da je ljubljena Božja hči. Ni ji bilo treba dokazovati svoje pomembnosti. Svojo identiteto je našla v Kristusu.

To je morda eno najpomembnejših sporočil svete Klare za današnjo Cerkev. Živimo v svetu, ki človeka nenehno spodbuja, naj svojo vrednost potrjuje z uspehom, dosežki, vplivom in učinkovitostjo.

Naj po priprošnji svete Klare ta luč še naprej sveti naši krajevni Cerkvi in vsem, ki iščejo Boga. In naj se v vsakem izmed nas vedno znova uresničuje Jezusova beseda: »Ostanite v meni, kakor jaz ostajam v vas.«

Klara je bila svobodna, ker je

To je morda eno najpomembnejših sporočil svete Klare za današnjo Cerkev. Živimo v svetu, ki človeka nenehno spodbuja, naj svojo vrednost potrjuje z uspehom, dosežki, vplivom in učinkovitostjo.

Jezus v evangeliju ne pravi: »Dosezite čim več!«, ampak: »Ostanite v meni.« To je evangeljska logika, iz katere raste vse drugo. Ni nam treba postati nekdo drug, da bi bili vredni Božje ljubezni. Poklicani smo, da ostanemo v Kristusu in mu dovolimo, da v nas vedno jasneje razodeva podobo, ki jo je Oče položil v nas. Svetost ni ustvarjanje neke druge, popolnejše različice sebe; svetost je dopustiti Bogu, da nas privede do resnice našega življenja v njem.

Drage sestre, ob koncu življenja je sveta Klara izrekla presenetljivo preproste besede: »Hvala ti, Gospod, ker si me ustvaril.« V njih lahko prepoznamo vrhunec njene poti: Hvaležno sprejeti svoje življenje kot Božji dar in ga v celoti vrniti Darovalcu.

Naj bo zato vaša skupnost tudi danes za našo Cerkev, še posebej za našo škofijo, tih, a močan znak, da Cerkev ne živi predvsem iz množice dejavnosti, ampak iz ljudi, ki ostajajo v Kristusu. Iz takšne zvestobe prihaja rodovitnost, ki je svet pogosto ne zna izmeriti, Bog pa jo prepoznava kot dragocen sad.

Naj po priprošnji svete Klare ta luč še naprej sveti naši krajevni Cerkvi in vsem, ki iščejo Boga. In naj se v vsakem izmed nas vedno znova uresničuje Jezusova beseda: »Ostanite v meni, kakor jaz ostajam v vas.«

vir: SŠK