Zahvale slovenskih škofov ob zahvalni nedelji 2026

V nadaljevanju objavljamo zahvale slovenskih škofov ob zahvalni nedelji 2026.

---

ŠKOFIJA CELJE

Dragi bratje in sestre!

»Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« (1 Kor 4,7), nas sprašuje apostol Pavel. To vprašanje nas ob zahvalni nedelji vabi, da prepoznamo, koliko dobrega nam je podarjenega. Vse, kar smo in kar imamo, je v svojem temelju dar. Tudi vera, občestvo in ljudje, s katerimi delimo življenje. Kdor se zaveda, da je vse prejel kot dar, zna tudi sam velikodušno darovati. Hvaležnost tako postaja izvir velikodušnosti, velikodušnost pa gradi občestvo.

Letošnja zahvalna nedelja ima za našo krajevno Cerkev poseben pomen, saj praznujemo dvajsetletnico ustanovitve Škofije Celje. To je priložnost, da se s hvaležnostjo ozremo na prehojeno pot in prepoznamo, kako je Bog po veri, zvestobi in velikodušnosti mnogih ljudi gradil našo škofijo. V teh dvajsetih letih smo se učili postajati samostojna krajevna Cerkev, prepoznavati svoje darove, pa tudi omejitve in izzive. Predvsem pa smo odkrivali, da moč Cerkve ni v njenih ustanovah in strukturah, temveč v živem občestvu ljudi, ki jih povezuje Kristus.

Ob tej obletnici se s hvaležnostjo spominjamo vseh, ki so postavljali temelje naše škofije in soustvarjali njeno življenje. Iskreno se zahvaljujem duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter vsem pastoralnim sodelavcem za njihovo požrtvovalno služenje. Hvala vsem vernikom, ki s svojo molitvijo, delom, časom in darovi skrbite za življenje naših župnij. Posebna zahvala gre tistim, ki prepoznavate stiske bližnjih in jim prinašate konkretno pomoč in upanje. Hvala tudi bolnim in ostarelim, ki s svojo molitvijo in darovanjem trpljenja ostajate dragoceni, čeprav pogosto skriti stebri naše Cerkve.

Škofija ni samo ustanova, ki jo skupaj vzdržujemo, ampak občestvo, ki ga skupaj gradimo. Zato se želim posebej zahvaliti vsem župnijam za vaše redne in velikodušne materialne prispevke, s katerimi omogočate delovanje naše škofije. Škofija namreč nima drugih rednih virov za svoje vzdrževanje. Prav vaši darovi omogočajo delo škofijske uprave, pastoralnih služb in številne dejavnosti, s katerimi podpiramo življenje in poslanstvo naših župnij. Zavedam se, da tudi sami nosite številna finančna bremena, zato toliko bolj cenim vašo velikodušnost, ki ni zgolj vprašanje denarja, ampak predvsem izraz vere, zaupanja in pripadnosti naši krajevni Cerkvi. Vaši darovi nas hkrati zavezujejo k odgovornemu in gospodarnemu ravnanju.

Prav ob dvajsetletnici škofije želimo narediti tudi pomemben korak pri urejanju njenega skupnega doma. Velik finančni zalogaj predstavlja preureditev stolnega župnišča v Celju, kamor se bosta predvidoma do konca leta preselila škofijska uprava in škof. Ta korak nima zgolj praktičnega pomena. Želim si, da bi novi prostori postali resničen dom naše škofije – kraj, kjer škof ne bo živel sam, kjer bomo lahko gradili duhovniško bratstvo, se srečevali, pogovarjali in skupaj sedli za mizo. Kraj, kjer bodo vrata odprta za sodelavce in vse, ki iščejo bližino, pogovor in občestvo.

Prepričan sem, da Cerkev ne raste predvsem z gradnjo stavb, ampak z gradnjo odnosov. Zato naj tudi ta prenova služi našemu skupnemu poslanstvu: da bi postajali vedno bolj povezana, odprta in gostoljubna Cerkev. Naj velikodušnost, s katero omogočate gradnjo tega doma, postane tudi njegova najpomembnejša značilnost – velikodušnost sprejemanja, poslušanja in bratskega življenja. Iskreno se vam zahvaljujem za razumevanje in podporo pri tem zahtevnem koraku.

Dragi bratje in sestre, dvajsetletnica naše škofije ni samo priložnost za spomin in zahvalo, ampak tudi povabilo k novemu začetku. Naša skupna sinodalna pot nas vabi, da se učimo poslušati drug drugega, prepoznavati darove Svetega Duha in jih velikodušno deliti. Prihodnost naše škofije bo toliko bolj rodovitna, kolikor bolj bomo pripravljeni preiti od skrbi samo zase k skupni odgovornosti in od ohranjanja prejetega k velikodušnemu podarjanju.

Hvaležnost ni samo pogled nazaj, ampak tudi moč za prihodnost. To je tudi bistvo evharistije, naše največje zahvale Bogu: Kristus nam podarja samega sebe in nas uči, da tudi mi postajamo dar drug za drugega.

Naj Gospod blagoslavlja naše družine, duhovnike, župnije in vse, kar z ljubeznijo darujete za skupno dobro.

Hvala vam za velikodušnost, s katero ste v teh dvajsetih letih gradili našo škofijo. Hvala, ker jo gradimo skupaj tudi danes in ker s svojo vero in zaupanjem pripravljate njeno prihodnost.

Vaš škof Maksimilijan

Kaj imam, česar nisem prejel?

Mnogim med nami nič bistvenega ne manjka. Smo še živi, kolikor toliko pri močeh, imamo dobrine za solidno življenje. Toda v vsakdanjih dolžnostih in naglici se lahko izgubi zavest, da je vse to dar. Tudi življenje samo.

Ob zahvalni nedelji se Bogu zahvaljujemo za sadove zemlje in človeškega dela, za vsakdanji kruh ter za vse, kar po rokah drugih prejemamo za življenje. Hvaležnost nas prebuja iz samoumevnosti. Vsak dar nas vabi, da tudi sami postajamo dar za druge.

Letos smo se precej ustavljali ob sv. Frančišku Asiškem. Visoki jubilej njegove smrti je mnoge povabil v Assisi. Nekateri so si z ganjenostjo ogledali njegove kosti, jih počastili in se mu priporočili. Te kosti pripovedujejo zgodbo o izčrpanosti in dotrajanosti. Nekoč so nosile telo moža, ki je hotel biti ubog kot Kristus. Pri tem je šel do konca. Ni preračunaval in si puščal rezerv. Odpovedal se je lastnini. Svoje telo je odel v preprano in neštetokrat zakrpano tuniko.

Njegova podobnost s Kristusom se je vtisnila tudi v njegovo telo: prejel je rane Križanega. Povsem se je izročil Bogu. V njem se je rodil nov človek – svetnik.

Frančišek nam sporoča, da smisel življenja ni v tem, koliko imamo, temveč koga iščemo in komu se podarjamo. Iskati Kristusa ni zgolj želja, temveč hlastanje duše po Njem, ki jo edini lahko izpolni. Izpustiti dobrine iz rok, da bi bili bolj prosti za Kristusa in bližnjega, je pot mnogih, ki jih tudi danes prepoznavamo kot blažene in svete.

Kdaj dobrine obdržati in kdaj jih izpustiti? Če jih iz naših rok iztrga šele smrt, smo morda zamudili mnoge priložnosti za varen vstop v Očetovo hišo. Če pa jih svobodno delimo, postanejo blagoslov za nas in za tiste, ki jih potrebujejo.

Če mi Bog vsakodnevno podarja življenje, pomeni, da računa name. Daje mi priložnost za dajanje: v molitvi, mašni daritvi, v besedi, kruhu, v pozorni bližini … Dnevi odtekajo. Ob tolikih Božjih darovih se sprašujem, kako naj nanje odgovorim z življenjem.

Jezus nam v priliki o desetih devicah (prim. Mt 25,1-13) sporoča, da ni dovolj imeti svetilko. Potrebno je tudi olje, ki ohranja njen plamen. Tudi nam vsakdanjost uspava srce. Zato potrebujemo čuječnost. Vsak podarjeni dan je priložnost, da Gospoda sprejmemo.

Hvala škofu Juriju, generalnemu vikarju Slavku, sodelavkam in sodelavcem na škofijskem ordinariatu, duhovnikom, redovnicam in redovnikom ter vsemu Božjemu ljudstvu, da mi dajete zelo veliko. Slutim, da mi dajete zato, ker vidite, da sem potreben spodbude. Ko mi zmanjkuje olja vere in upanja, me vaša zvestoba spodbuja, da znova napolnim svojo svetilko. Z molitvijo, delom in bližino me prebujate za Gospoda.

Moja hvaležnost se obrača tudi k nebeški Materi Mariji, ki me spremlja tudi takrat, ko moje srce postane utrujeno. Ona me uči prepoznati Gospoda v vsakdanjih dolžnostih in v človeku, ki me potrebuje.

Nič ni moje, kar ne bi bilo najprej podarjeno. Tudi vi imate pravico do vsega, kar imam in kar sem. Naj bo moja zahvala v tem, da to, kar prejemam, hvaležno dajem naprej.

Hvala. Bog vam povrni s svojimi milostnimi darovi. Vse vas hvaležno blagoslavljam.

Msgr. dr. Peter Štumpf SDB,
škof

Bog bodi hvaljen

Bratje in sestre, ob letošnji zahvalni nedelji skupaj z velikim oznanjevalcem evangelija molim: »Zahvaljujem se svojemu Bogu, kadar koli se vas spominjam, in v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse« (Flp 1,3-4).

V Filipih je Jezusov evangelij stopil na evropska tla in začel svojo pot po naši celini, dokler je ni nagovoril tudi na njenih skrajnih mejah. Zato se mi zdi primerno, da se ob misli na hvaležnost ustavim prav pri Pavlovih besedah, namenjenih tej prvi krščanski skupnosti v Evropi.

Zato se, dragi bratje in sestre, skupaj z vami zahvaljujem Bogu za vse naše duhovnike. Zelo so različni med seboj: precej je priletnih, različne sposobnosti imajo: eni so sposobnejši v oznanjevanju, drugi so dobri organizatorji, spet drugi so odlični kateheti, nekateri so veliki spokorniki; vsem pa je skupno dejstvo, da so škofje nanje položili roke in mazilili njihove dlani za službo občestvu. Po njih in samo po njih Jezus med vami uresničuje svojo obljubo, da bo z vami vse dni do konca sveta. V vsej njihovi različnosti ti duhovniki po Božji milosti uresničujejo Gospodovo obljubo. Zahvaljujem se vam, da sodelujete z njimi, jim pomagate in molite zanje.

Skupaj z vami, dragi bratje in sestre, se zahvaljujem vašim dušnim pastirjem, da v samoti in tišini vztrajajo pred Najsvetejšim in mu izročajo vas, vaše družine in vaše bolečine. Sveto pismo je polno zgledov svetih očakov, ki so se v molitvi bojevali za svoje ljudstvo, in Bog je ljudstvu prizanašal.

Na poseben način, dragi bratje in sestre, se želim skupaj z vami zahvaliti za naše redovne skupnosti. Nekatere so zelo navzoče v pastorali, druge ostajajo umaknjene za meje klavzure in kontemplativnega življenja. To so živa ognjišča molitve, iz katerih se neprestano dviga molitev za vas, za vaše družine, za naš narod in za ves svet. Zelo moramo biti hvaležni zanje.

Vsako jutro se Bogu zahvalim za vas, naše drage družine, za vas, mame in očetje, ki v poslušnosti Božji volji odprete srce in družino za novo življenje. Pri vsakem življenju, ki potrka na vrata srca, se morate odločiti, ali boste odprli ali ne. Neizmerno sem vam hvaležen, da vrata odpirate, saj na ta način ne bogatite samo svojega življenja, ampak tudi omogočate prihodnost naši Cerkvi in narodu. Dragi starši, hvala vam za to velikodušnost.

Rad bi se zahvalil tudi vsem bolnikom in ostarelim. Vem, da so včasih vaše noči dolge in postajate naveličani ob vseh preizkušnjah, ki ste jih deležni dan za dnem. Zahvaljujem se vam, ker svojih noči ne spreminjate v nejevoljo in preklinjanje, ampak postajajo čas molitve, v katerem sebe in ta svet prinašate pred Boga in skupaj s Kristusom postajate daritev Očetu za potrebe sveta.

Naj se na koncu zahvalim tudi vsem župnijskim sodelavcem, ki del svojega časa, znanja, izkušenj in sposobnosti podarjate skupnosti, v kateri skupaj z drugimi skušate biti povezani z našim Bogom. Hvala vam za vaš čas in za velikodušnost, ki župnijsko skupnost povezuje in ji vliva življenjsko moč.

Dragi bratje in sestre, skupaj z vami se zahvaljujem Gospodu, ker je dober, ker je večna njegova ljubezen. In ko se zahvaljujem njemu, se zahvaljujem tudi vsem vam. Bodite blagoslovljeni.

Msgr. Stanislav Zore OFM,
nadškof

---

NADŠKOFIJA MARIBOR

»V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (Ef 5,20).

Dragi bratje in sestre!

Leto je naokoli in pred nami je zahvalna nedelja. To je priložnost, da se ustavimo in hvaležno ozremo nazaj na vse, kar nam je bilo podarjeno. Nagovorila me je gornja vrstica iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 5,20), kjer je poudarjeno, da je drža hvaležnosti za nas kristjane bistvena, ko z iskrenim srcem izrečemo tisto preprosto, a tako bogato besedo »hvala«. Zahvaljevanje je usmerjeno na Jezusa Kristusa. On je pot k Očetu.

Hvaležni smo za naravo in za sadove zemlje, za vsak dan, ko imamo na mizi hrano. Mnogi ste v tem letu doživeli preizkušnje: spomladi zmrzal, potem točo, sušo in posledično slabo letino.

Hvaležnost zajema tudi preizkušnje, v katerih nismo obupali, ampak našli moč in pogum iti naprej. Še posebej hvaležni pa moramo biti za darove, ki jih ne moremo kupiti z denarjem – za zdravje, mir, prijateljstvo, toplino doma in varnost …

Posebna zahvala je namenjena vsem vam, dragi bratje in sestre! Hvala vam za vašo bližino, molitve, spodbudne besede, potrpežljivost in ljubezen, ki jo vnašate v moje življenje. Brez vaše podpore bi bili težki trenutki še težji, veseli trenutki pa ne bi bili tako polni. Hvala, ker skupaj z mano nosite breme moje službe. Hvala za vaš čut za našo nadškofijo, za konkretno župnijo, hvala za vsak vaš prispevek, ki ga dajete po svojih zmožnostih, eni bolj vidno, drugi tiho in neopazno, eni z delom, drugi z molitvijo, eni z materialnimi in finančnimi prispevki, drugi z molitvijo in darovanjem vašega trpljenja.

Hvala vsem sodelavcem po naših občestvih: vam, duhovniki, redovniki in redovnice, hvala cerkvenim ključarjem in vsem članom župnijskih gospodarskih svetov in župnijskih pastoralnih svetov. Hvala katehetom, katehistinjam in katehistom, organistom in organistkam, pevcem, bralcem beril, delivcem obhajila, ministrantom, vsem, ki čistite in krasite naše cerkve, vsem gospodinjam in gospodinjskim pomočnicam in pomočnikom, članom župnijskih Karitas, molitvenih skupin, animatorjem oratorijev in mladinskih skupin, skratka, hvala vsem, ki na kakršen koli način prispevate, da so naša občestva živa in vidno znamenje Božje navzočnosti med nami.

Triletno obhajanje jubileja 800-letnice naše škofije je priložnost in spodbuda, da s hvaležnostjo gledamo na prehojeno pot ter iz teh korenin črpamo moč in navdihe, kako danes živeti vero z osebnim zgledom, ljubeznijo do bližnjega, v medsebojni povezanosti in sodelovanju. Največje pričevanje vere je pristno življenje po evangeliju doma, v družini in družbi.

Dragi bratje in sestre, vse vas nosim v srcu in pot vsakega od vas izročam Bogu, Devici Mariji in bl. A. M. Slomšku, da bi v tem obhajanju 800-letnice naše škofije prepoznavali ljubečo roko nebeškega Očeta, ki nas po Svetem Duhu vodi in nam kaže pot v lepo in polno življenje.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
nadškof metropolit

Dragi duhovniki, redovnice in redovniki!

Za nami je milostno leto, ko smo obhajali 20-letnico naše škofije. Praznovali smo pod geslom »Jezus kliče, ljubi«, ki nas je vabilo, da v svojih srcih ponovno utrdimo in okrepimo vero v vstalega Gospoda. S hvaležnostjo se oziram na preteklo leto, ko smo se ob praznovanju 20-letnice, ob župnijskih praznovanjih, birmah, vizitacijah … imeli priložnost srečevati in skupaj gledati, kaj je Gospod skupaj z vami delal v vaših župnijskih občestvih.

Evangeljski odlomek ob zahvalni nedelji nas postavlja pred priliko o desetih devicah (prim. Mt 25,1-13). Te so s svetilkami v rokah šle naproti ženitovanju. Ta podoba nas lahko nagovarja v naši skupni duhovni in pastoralni hoji naproti Gospodu. Svetilka je zunanje delovanje, naša pastoralna struktura, naše vsakdanje obveznosti. Olje v posodici pa je tisto, kar daje povod, izvor svetlobi – naš oseben, globok odnos z Jezusom, tiha molitev in čas, ki ga preživimo z Njim. Brez tega olja naše zunanje svetilke slej ko prej ugašajo, naše delo pa postaja dejavnost, ki razen utrujenosti ne prinaša veselja, tolažbe, upanja niti meni niti zaupanemu Božjemu ljudstvu.

Gospod nas je v svoji neskončni ljubezni poklical za svoje najožje sodelavce in nam zaupal najsvetejše poslanstvo: oznanilo evangelija in nam dal v roke moč zakramentov. Zavedam se, kako pogosto vas vsakdan potegne v vrtinec mnogih pastoralnih in drugih obveznosti, med katerimi so tudi takšne, za katere nismo bili maziljeni, pa jih je vseeno potrebno opraviti. Prav v tem delu, ki ni vezan na duhovniško službo, vas srčno spodbujam, da iščete zaupanja vredne sodelavce, ki bodo skupaj z vami nosili težo odgovornosti za župnijsko občestvo. Cerkev nas v zadnjih letih še posebej kliče, da bi poživili prepoznavanje darov, ki jih ljudje imajo, da bi skupaj z njimi Cerkev še naprej rasla, kakor to želi Gospod. To terja od vsakega izmed nas včasih veliko poguma in zaupanja v Gospoda ter brate in sestre.

Iz srca se vam zahvaljujem za vso vašo požrtvovalnost, za vsak trud, za delo, ki ga opravljate, in za vašo zvestobo v duhovniški službi ter v vseh izzivih, ki jih ta pred vas postavlja. Nekoliko že poznam vaš napor, ki ga nekateri v svoji mladostni zagnanosti, nekateri pa obloženi z leti in boleznimi pogumno nosite. Obenem pa vas želim bratsko spodbuditi: pogumno hodimo z Jezusom naprej. Skrbimo še z večjo zavzetostjo za »olje« v naših posodicah, naših srcih; imejmo pogum graditi pristne odnose in ustvarjati občestva vere – sv. Frančišek je dejal, da pristno oznanjevanje evangelija izgrajuje občestva Cerkve; naj nam bo prva skrb prinašanje živega Gospoda sodobnemu človeku. Svet ne potrebuje naših menedžerskih sposobnosti, ampak našo pričevanjsko vero.

Naj nas vse spremlja zavest, da nas Kristus kliče in ljubi ter ostaja z nami vse dni do konca sveta. Naj vas spremlja Božji blagoslov in varstvo Marije Pomočnice.

Janez Kozinc,
škof

Temeljno spoznanje, ki nam pomaga razumeti Božjo dobroto, izražajo besede apostola Jakoba: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči« (Jak 1,17).  Prav zahvalna nedelja nas vsako leto spomni na globoko resnico, da življenje in vse, kar ga omogoča, ni samoumevno, ampak je dar. Zato se danes Bogu najprej zahvaljujemo za dar življenja, za zdravje, za ljudi, ki so nam blizu, za naše družine in domove. Hvaležni smo za letošnje pridelke, za sad zemlje in delo človeških rok, za službe, delo in možnosti, s katerimi skrbimo zase in za druge. Zahvaljujemo se za znanje, sposobnosti in moči, da moremo ustvarjati, delati in svoje darove deliti z bližnjimi. Tudi tam, kjer ni bilo vsega tistega, kar smo pričakovali, nas hvaležnost uči prepoznavati dobro in zaupati Bogu. Hvaležni smo tudi za našo domovino in za mir, ki na žalost ni več samoumeven.

Za našo škofijo ima letošnja zahvalna nedelja poseben pomen, saj obhajamo dvajset let Škofije Novo mesto. Naša zahvala je najprej namenjena vsem, ki so že pred njeno ustanovitvijo pripravljali pot, da je nova škofija sploh lahko zaživela. Njihova molitev, pastoralno delo, zvestoba in pripadnost Cerkvi so ustvarjali rodovitna tla, na katerih je bilo mogoče pred dvajsetimi leti narediti nov korak.

S posebno hvaležnostjo mislim na prvega novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana in na vse, ki ste v teh dvajsetih letih škofiji dajali obraz in življenje. Škofija namreč ni najprej ustanova, ampak občestvo. Živi tam, kjer se ljudje zbirajo ob evharistiji in Božji besedi, kjer se vera prenaša v družinah, kjer se človeku v stiski pomaga in kjer kdo prevzame odgovornost tudi takrat, ko njegovo delo ostane skrito. Prav po takšni zvestobi mnogih je naša škofija rasla in se utrjevala.

Hvaležen sem duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam, ki s svojim življenjem in služenjem gradite občestva v Kristusu ter laikom, ki v župnijah sprejemate konkretne naloge in s svojimi darovi gradite Cerkev. Hvaležen sem krščanskim družinam, ki ostajajo prvi prostor molitve in posredovanja vere; starejšim in bolnim, ki Cerkev spremljate s svojo molitvijo in darovanjem, ter mladim, ki s svojimi vprašanji, iskanjem in pripravljenostjo za sodelovanje odpirate pogled v prihodnost.

Praznovanja 20-letnice so nam pokazala, da čutimo pripadnost isti krajevni Cerkvi. Pri romanjih, srečanjih in drugih skupnih dogodkih ni bilo najpomembnejše samo to, da smo se zbrali, ampak da smo znova prepoznali, da pripadamo drug drugemu in da smo skupaj odgovorni za poslanstvo Cerkve na našem prostoru.

Hvaležnost pa nas ne zadržuje v preteklosti. Časi se spreminjajo, duhovnikov je manj, župnije se vse bolj povezujejo, nastajajo nova pastoralna območja in vedno pomembnejša postaja soodgovornost vseh krščenih. Ob tem se učimo, da sprememba sama po sebi ni izguba, če ostajamo zvesti bistvenemu: evangeliju, evharistiji, občestvu in skrbi za človeka. V pastoralnem letu, ki ga živimo pod geslom »Jezusova pot v svetu«, želimo še bolj postajati Cerkev, ki je blizu človeku, ga posluša, spremlja in mu pomaga srečati Kristusa.

Ob dvajsetletnici naše škofije se zato Bogu zahvaljujmo za vse, kar je bilo posejano pred nami, za vse, kar smemo danes živeti in za vse, kar nam zaupa za prihodnost. Kar smo prejeli, ni samo dar, ampak tudi naša odgovornost. Naj zato naša hvaležnost postaja zvestoba, sodelovanje in pripravljenost služiti.

Bog povrni vsakemu izmed vas za vse dobro, ki ga naredite v svojih družinah, župnijah in naši škofiji. Naj Gospod še naprej blagoslavlja naše delo, naše domove in vso našo krajevno Cerkev.

Msgr. dr. Andrej Saje,
škof

vir: https://katoliska-cerkev.si