Novice

V Katoliški Cerkvi 22. novembra obhajamo god mučenke sv. Cecilije. Rimska mučenka Cecilija predstavlja eno od najznačilnejših podob iz prvega obdobja krščanstva. Verodostojna pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, obstaja pa pasijon iz 5. stoletja, po katerem naj bi Cecilija živela v času papeža Urbana I. (222–230). Zanesljivo pa je, da mučenka ni legendarna oseba, kajti v Kalistovih katakombah so našli njen grob poleg kripte papežev.

Katoliški nauk o Mariji ali mariologija, kakor temu pravimo s tujo besedo, sloni glede bistvenih resnic na tem, kar so o njej zapisali evangelisti, predvsem evangelist Luka, ki je v prvem delu svojega evangelija opisal Gospodovo oznanjenje, njegovo rojstvo in otroštvo.

Ob današnjem datumu je na koledarju ime sv. Edmunda, ki je bil kralj Vzhodne Anglije. Rodil se je let 841 v saški kraljevi družini. Ko je bil star petnajst let, so ga leta 855 okronali za kralja Vzhodne Anglije. Že kot mladenič je živel zelo krepostno, umaknil se je v samoto in bral Sveto pismo. Bil je pobožen in moder vladar ter je umrl kot mučenec, ko so Anglijo napadli poganski Danci. Iz časa njegovega vladanja je znana legenda, kako so danski roparji napadli Anglijo.

Današnja svetnica je bila globoka mistična duša, ki je čutila navzočnost Jezusa kot Ženina. Pogosto ji je govoril in ta razodetja so zapisana v delu z naslovom Knjiga posebnih milosti, ki velja za enega najboljših verskih spisov srednjega veka. Nekoč je na začetku, maše v svoji notranjosti zaslišala besede: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« Matilda je prosila: »O, ko bi bila tudi jaz med njimi!« Tedaj ji je Jezus odgovoril: »Vedi, da si ena od njih; da pa ne boš dvomila, ti izročam svoje srce kot zagotovilo moje ljubezni in zavetja vedno, zlasti pa ob smrtni uri.« Poslej je goreče častila Jezusovo srce.

Danes obhajamo spomin posvetitve dveh rimskih bazilik, svetega Petra in svetega Pavla izven obzidja. Nad grobovoma svetega Petra in Pavla je že v 4. stoletju cesar Konstantin dal postaviti baziliki, katerih obletnici posvečenja so se že od 11. stoletja naprej spominjali na današnji dan. Prvotno baziliko sv. Petra v Vatikanu so v 16. stoletju nadomestili z novo in veličastno, ki so jo pa posvetili šele 18. novembra 1626. Prvotna bazilika sv. Pavla izven obzidja pa je v 19. stol. močno pogorela. Na novo zgrajeno baziliko sv. Pavla so posvetili 10. decembra 1854.

Na vzhodnem pobočju Oljske gore je vas Betanija, ki je od Jeruzalema oddaljena nekaj manj kot tri kilometre. V tem kraju so bili doma Jezusovi prijatelji: Lazar in njegovi sestri Marta in Marija. Ko je hodil tod mimo, se je Jezus rad ustavil v njihovi hiši in užival njihovo gostoljubje in prijateljstvo. Na mestu, kjer je po izročilu stala ta hiša, so v 6. stoletju zgradili svetišče, od katerega je ohranjenih le še nekaj ostankov, med njimi Lazarjev grob, do katerega vodi 24 stopnic.

Ko prebiramo življenjepis svete Marjete Škotske, ki se je Cerkev spominja na današnji dan, se spomnimo besed starozaveznega svetopisemskega pisatelja Siraha: »Srečen mož vrle žene, število njegovih let se podvoji! Pogumna žena razveseljuje svojega moža, on izpolni v miru svoja leta. Vrla žena je dober delež, kateri se boje Gospoda, se jim daje v posest.« Njen življenjepis namreč pove: »Bila je zgled prave pobožnosti in svetosti, angel svojemu možu, najboljša vzgojiteljica svojih sinov in hčera, zaščitnica vere in poštenja.

Ob imenu današnjega svetnika, cerkvenega učitelja Alberta Velikega, se pogosto pojavlja latinski vzdevek 'doctor universalis', ki po naše pomeni 'vsestranski učitelj'. Čeprav je bil redovnik in kasneje škof in čeprav je živel v srednjem veku, ki ga mnogi še danes hočejo prikazovati kot zaostalega in mračnjaškega, je bil Albert Veliki najbolj znan in sloveč kot naravoslovec.

Slovenci smo leta 1999 dobili svojega prvega blaženega, škofa Antona Martina Slomška. Hrvati pa imajo že več kot štirideset let svojega prvega svetnika, ki ga časti vsa katoliška Cerkev. 21. junija 1970 je namreč papež Pavel VI. v baziliki svetega Petra v Rimu slovesno razglasil za svetnika hrvaškega frančiškana Nikolaja Tavelića, ki je umrl kot mučenec v Jeruzalemu na današnji dan leta 1391. Za Cerkev na Hrvaškem je bila ta razglasitev pomemben dogodek. Za narod in deželo, ki jima uspe, da je kateri od njunih sinov ali hčera uvrščen v seznam svetnikov vesoljne Cerkve, pomeni to priznanje pred vsem katoliškim svetom.

Stanislav je bil iz sloveče rodbine Kostka, ki je v poljski državi zavzemala visoke službe in častna mesta. Rodil se je 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji, kjer je preživel prvih štirinajst let življenja. Šolal se je ob domačem učitelju. Nato je v spremstvu domačega učitelja skupaj s starejšim bratom Pavlom šel na Dunaj na jezuitsko gimnazijo. Prvo leto so stanovali v gimnazijskem internatu, potem pa je bil zavod ukinjen in šli so stanovat v hišo nekega protestanta. Brat Pavel je svobodo zlorabil tako, da je zahajal v slabo družbo in je zanemarjal študij, Stanislav pa je ostal zvest šolskemu delu in vzgoji svojega značaja. To bratu ni bilo po volji, saj je bil Stanislav zanj živi očitek njegove napačne poti. Stanislav je bratu govoril: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!«