Novice

Njena nebeška zavetnica Terezija jo je na svoj god, 15. oktobra 1933, privedla v karmeličanski samostan Koln-Lindenthal. Postala je sestra Terezija Benedikta od Križa. Leta 1938 je napravila večne za­obljube. Pred divjanjem nacistov so jo redovnice na Silvestrovo 1938 spravile v karmel Echt na Nizozemskem, kamor je prišla tudi njena sestra Roza, ki je postala katoličanka in je opravljala službo vrata­rice. Sestra Benedikta je v Echtu nadaljevala svoje znanstveno delo. Njen obsežen spis o skrivnosti križa pa je ostal nedokončan, kajti 2. avgusta 1942 so sestri Stein odvedli esesovci in teden dni kasne­je, 9. avgusta, sta ugasnili v plinskih celicah Auschwitza.

Dominik je po posvečenju postal član regularnega stolnega kapitlja blizu domačega kraja, že kmalu pa se je v njem porodila želja, da bi med odpadniki od Cerkve in preprostim ljudstvom deloval kot misijonar. Njegovo ganljivo pridiganje je bilo podprto z osebnim zgledom: uboštvom, zatajevanjem in prekipevajočo ljubeznijo.

Kajetan Tienski, ustanovitelj reda teatincev, ki si je zadal nalogo pri apostolskem delovanju čim zvesteje posnemati Kristusa v popolni nenavezanosti na svetne dobrine, je postal duhovnik, ko se je njegovo življenje prevesilo že v drugo polovico. Za ta korak se je odločil, ko je spoznal, da se bo kot duhovnik lažje "s telesom in z dušo prispodobil Jezusu Kristusu". Hotel je biti tak duhovnik, ki bo ljudem z besedo in življenjem znal približati Kristusa. »Ne bom odnehal prej, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to velika čast in ne sramota,« je zapisal v enem svojih redkih pisem.

Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.

Največja cerkev Marije Snežne, ki je tudi največja Marijina cerkev na svetu, je bazilika Marije Velike v Rimu. Njeno ime Marija Snežna ali latinsko Sancta Maria ad Nives je nastalo na podlagi legende. Pod papežem Liberijem, ki je Cerkev vodil od leta 352 do leta 366, je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene sklenil, da Gospodovo mater Marijo napravi za dedinjo svojega velikega premoženja, ker sama nista imela otrok. Molila sta, kako naj bi ta sklep uresničila

Janez Marija Vianney, znan tudi kot arški župnik, se je rodil 8. maja 1786 v vasici Dardilly, blizu Lyona, v Franciji, v premožni kmečki družini. Bil je četrti od šestih otrok. Ko je imel nekoliko več kot tri leta, je leta 1789 v Parizu izbruhnila francoska revolucija. Država je zaplenila vse cerkveno premoženje, uvedena je bila izrazito proticerkveno usmerjena civilna ustava. Preganjanje Cerkve se je nadaljevalo še več kot deset let po francoski revoluciji. Janez je tako na skrivaj obiskoval verouk ter se pripravljal na prvo sveto obhajilo, katerega je prejel pri svojih trinajstih letih.

Svetnica, katere ime je danes na koledarju, je bila prva kristjanka, ki jo je veliki misijonar apostol Pavel krstil na evropskih tleh. To se je zgodilo okoli leta 52, ko je med svojim drugim misijonskim potovanjem prišel v mesto Filipi, rimsko kolonijo v severovzhodnem delu Makedonije, naseljeno v glavnem z upokojenimi vojaki rimske vojske.

Porcijunkula se je imenovala prav majhna cerkvica sv. Marije Angelske, od srednjeitalskega mesta Assisija oddaljena za pol ure hoda proti jugozahodu. Bila je na tem, da razpade, a jo je sv. Frančišek Asiški (gl. 4. oktober) popravil in tam spoznal svoj poklic: popraviti Cerkev iz ljudi, Cerkev, v katero se je tedaj močno zajedla gniloba, predvsem pohlep po bogastvu in razkošju, po lagodnem življenju brez čuta za telesno in duhovno revščino drugih; in Frančišek je vedel, da bo to nalogo mogel izpolniti le tedaj, če bo z vso temeljitostjo reformiral najprej sebe in zbral okoli sebe enako misleče, ki bodo predvsem s sijočim zgledom, čeprav tudi z besedo, oznanjali evangelij).

Iz življenja Friderika Barage, misijonarja in škofa med ameriškimi Indijanci in slovenskega svetniškega kandidata, je znano, da so ga verniki povsod, kjer je deloval, vzljubili, ker je znal tako prisrčno govoriti o božjem usmiljenju in vseodrešujoči božji ljubezni. Baraga je svoje oznanjevanje nadaljeval s svojimi molitveniki, napisanimi v duhu spisov današnjega slavljenca sv. Alfonza Marije Ligvorija, s katerim se je Baraga seznanil pri svojem duhovnem voditelju sv. Klemenu Dvoržaku med svojim študijem prava na Dunaju.

Pesem v hvalnicah današnjega molitvenega bogoslužja ali brevirja, ki ga v imenu vseh vernikov molijo duhovniki, redovniki in redovnice, pravi: »Ignaciju zapojmo v čast, / ki družbo Jezusu je zbral, / bil mojster je besed, dejanj / in za Boga se vojskoval.« Ignacij Lojolski, današnji slavljenec, je bil najprej pogumen vitez v službi svetnih vladarjev, potem pa je vse svoje moči in sposobnosti posvetil nebeškemu vladarju Kristusu.