Novice

V srcu Pariza je glavna ali materna hiša redovnic usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, ki so pri nas znane pod imenom usmiljenke. Srce te hiše je kapela čudodelne svetinje, prostorna kot srednje velika cerkev. V njej se vsako leto zvrsti skoraj toliko romarjev kot v Lurdu. V tem svetem prostoru je današnja godovnjakinja sv. Katarina Laboure doživela več skrivnostnih srečanj z božjo Materjo Marijo. Pri drugem prikazanju, 27. novembra leta 1830, se je okoli nebeške Gospe prikazal napis: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!« Redovnici je Marija naročila, naj da izdelati svetinjice s podobo in z napisom, ki ju je bila videla.

Slovenski škofje so na plenarnem zasedanju Slovenske škofovske konferencev Ljubljani (26.–27. novembra 2018) spregovorili tudi o bližnjem adventnem času in praznovanju božiča.

Stari Latinci so rekli: 'Nomen est omen', kar pomeni: 'Ime je znamenje'. S tem so hoteli povedati, da včasih že ime samo razodeva človeka. O svetniku, ki velja za apostola Slovencev v Karantaniji, je bolj malo zgodovinskih podatkov; tistih nekaj zanesljivih virov pa nam ga prikazuje kot blagega in milega moža. Njegovo ime Modest – najbrž redovniško, ne krstno – prihaja iz latinske besede 'modestus' in pomeni 'dobrosrčen, blag, pošten'. Svoje ime je povsem opravičil.

Križev pot je pobožnost, ki naj bi kristjanom vedno govorila, da je krščansko življenje hoja za Kristusom, ki je dejal: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Pobožnost križevega pota, priljubljeno zlasti v postnem času, so pospeševali frančiškani, ki so prišli v Sveto deželo okoli leta 1280.

Geslo želi nagovariti k povezanosti med mladimi in starejšimi. Mladi v družbi iščejo priložnosti, kjer se lahko izkažejo, dobijo svojo vlogo, se učijo in osebnostno rastejo. Starejši pa so povabljeni, da so odprti za ideje, ki jih prinašajo mladi, da jim zaupajo in jih sprejemajo v vsej njihovi enkratnosti. Papež Frančišek je ob sklepu Sinode o mladih rekel, da je treba mlade poslušati, slišati in sprejemati. Če želimo tako delati, je potrebno srečanje. In prostovoljstvo je priložnost za srečanje mladih s starejšimi in vseh skupaj z ljudmi v stiski.

Čeprav je ta mučenka zelo češčena in obstajajo o njej številni življenjepisi, vemo o njenem življenju zelo malo zanesljivega. Najstarejše takšno poročilo, ki ima izrazito legendarni značaj, pravi, da je cesar Maksencij ali Maksimin, ko se je odpravljal iz Aleksandrije, ukazal, da morajo vsi prebivalci darovati bogovom.

V Vietnamu je bilo v primeri z drugimi azijskimi deželami med domačini veliko več vneme za katoliško vero. Samo tako se je mogla krščanska vera obdržati kljub številnim preganjanjem, ki so se vedno znova vnemala. Papež Janez Pavel II. je leta 1988 za svetnike razglasil hkrati 117 mučencev in Vietnama. Med njimi je bilo 8 škofov, 50 duhovnikov in 59 laikov vseh stanov in starosti. Na čelu te skupine je prav Andrej Dung-Lac, ki je umrl 21. decembra 1839.

Bil je učenec apostola Petra in njegov tretji naslednik na rimskem škofovskem sedežu. Cerkev je vodil približno od leta 92 do 101. Rodil se je v Rimu judovskim staršem. Spreobrnil naj bi ga apostol Peter. Tudi s Pavlom je bil Klemen v tesnejši zvezi, saj ga je spremljal v Filipe in apostol pravi o njem, da je njegovo ime zapisano v knjigi življenja.

Najznačilnejša poteza značaja in življenja današnjega svetnika Janeza Kancija, ki je živel v 15. stoletju na Poljskem, je bila dobrota srca. Posnemanja vredna pa je neka druga njegova lastnost: bil je zelo občutljiv za napake in grehe proti krščanski ljubezni, zlasti za obrekovanje in opravljanje, v čemer se v večji ali manjši meri pregrešimo vsi.

V sredo, 21. novembra, so na 34. slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu predstavili doslej najobsežnejši in najtemeljitejši leksikon filozofije na Slovenskem dr. Antona Stresa v založbi Celjske Mohorjeve družbe. Forum za obiskovalce v Cankarjevem domu je moderirala Cvetka Rezar, sodelovali pa so dr. Anton Stres, akad. dr. Janko Kos in dr. Bojan Žalec. Predstavitev je na začetku ter na koncu z branjem iz leksikona popestril dramski igralec in recitator Pavle Ravnohrib.