Novice

Hčere krščanske ljubezni, usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, med ljudmi znane kot usmiljenke, ki smo jih predstavili v prejšnji številki Ognjišča, letos obhajajo 350-letnico smrti ustanoviteljev - sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen navaja njeno ime med svetniki, ki so \"slavni vzori družbene karitativne dejavnosti za vse ljudi dobre volje\".

Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravice.« Te besede, ki jih je neutrudni apostol Pavel zapisal proti koncu svojega življenja, so spodbujale kristjane v vseh časih, posebej še v prvih stoletjih, ko so bili zaradi svoje vere krvavo preganjani. Pavlov 'venec pravice' je lovorov venec, ki so ga prejeli zmagovalci pri športnih tekmovanjih, v višjem smislu pa nebeški venec. Najbolj zanesljiva pot do tega venca je mučeništvo: zvestoba Kristusu v trpljenju je zagotovilo, da bomo deležni tudi njegovega poveličanja v večni slavi.

Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci že dlje časa opaža izvajanje ideološkega in političnega projekta, kako slovensko javnost prepričati o nujnosti uzakonitve evtanazije. Komisija se zaveda, za kako pomembna, občutljiva in usodna vprašanja gre, zato želi že na tej stopnji opozoriti na nekatera dejstva, ki jih razprava ne sme zaobiti.

Popoldan je v pastoralnem centru v Skopju potekalo ekumensko in medversko srečanje svetega očeta z mladimi. Po plesu in pričevanjih nekaterih mladih je papež Frančišek zbrane tudi nagovoril. Povabil jih je, naj se ne bojijo sanjati – ne sami, ampak skupaj –, ter naj se radi pogovarjajo z ostarelimi, ki so vir modrosti trdnosti za njihovo življenje.

V srednjeveški Evropi so se vezi med deželami spletale in utrjevale s porokami med člani vladarskih oziroma plemiških družin. Včasih so takšne poroke imele daljnosežne posledice za zgodovino naroda. Tako je bilo tudi v primeru svete žene Gizele, ki se je danes spominjamo.

Papež Frančišek je na Trgu neodvisnosti v Sofiji po vrnitvi iz Rakovskega vodil srečanje za mir, na katerem so bili navzoči predstavniki različnih veroizpovedi in verstev.

V tednu molitve naj bo živo in čim bolj zavzeto »poklicno« dogajanje predvsem v naših družinah, v župnijah, v skupinah, kjer delujemo. Molímo in vabimo k molitvi, poživímo svojo poklicanost, pričujmo in vabímo k pričevanju življenja, poskrbímo za poglobljeno katehezo.

Beograjski nadškof metropolit msgr. Stanislav Hočevar je v Beogradu, v cerkvi sv. Antona Padovanskega, ob somaševanju Petra Kokotca, daroval mašo za katehistinje in katehiste, ki so v okviru Skupnosti slovenskih katehistinj in katehistov ter v organizaciji agencije Ariturs od 27. do 29. aprila 2019, poromali v Đakovo, Srbijo in Vojvodino.

Ta božji ljubljenec se je rodil 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v jugozahodnem delu italijanske pokrajine Piemont in bil še isti dan krščen. 8. aprila 1849, na veliko noč, je prejel prvo sveto obhajilo. Znal je že pisati in ta dan je v svoj dnevnik zapisal sklepe za svoje življenje: »Pogosto bom šel k spovedi in pristopil bom k svetemu obhajilu, kolikokrat mi bo spovednik dovolil (takrat še ni bilo v navadi vsakdanje sveto obhajilo). Posvečevati hočem Gospodove dneve. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umrjem, kot da bi storil en sam greh.« V šoli je bil vedno prvi, čeprav se za prvenstvo nikoli ni potegoval. Zvesto je služil Bogu, ki mu je podaril tako lepe talente.

Rodila se je okoli leta 1200 v Turingiji. Že v otroštvu ji je bilo dano spoznanje, da se bo poročila, vendar pa zakon ne bo dolgo trajal. Tako se je res zgodilo. Za roko jo je zaprosil pruski plemič poljske krvi Jan Konopacki. Juta je bila vzorna žena in mati. Svojega moža je ljubila in spoštovala, vse domače je iskreno ljubila, do služinčadi je bila obzirna in spoštljiva.  Veliko je tudi molila. Svoje otroke je vzgajala v verskem duhu, tako da so si vsi po vrsti izbrali redovniški poklic. Mož je odšel tudi na romanje v Sveto deželo, kot ogromno ljudi tistega časa in s tega romanja se ni vrnil.