Novice

Leta 1672 so na znamenitem Karlovem mostu v Pragi postavili kip duhovnika v koretlju, z biretom na glavi in z vencem peterih zlatih zvezd okoli nje, s križem in palmo v eni roki, pa s kazalcem druge roke na ustih. Kip je predstavljal češkega svetnika Janeza Nepomuka, ki je umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Kristustove Cerkve.

Sv. Izidor je živel v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdno prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.

Mučeniško zgodbo svetega Bonifacija, tretjega med »ledenimi svetniki«, sicer postavljajo pod vprašaj, saj je prepletena z mnogimi neverjetnimi dogodivščinami, iz katerih je danes težko izluščiti zgodovinsko jedro. Izročilo o njegovem življenju pa je dovolj močno, predvsem pa poučno, da se ob njem lahko ustavimo. Bil naj bi upravitelj velikega premoženja mlade Rimljanke Agleje.

Marija Dominika Mazzarello se je rodila 9. maja 1837 v vasici Mornese blizu Aleksandrije v južnem delu Piemonta. V zdravi kmečki družini je bilo precej otrok. Marija se je naučila brati, pisati pa ni znala, kajti v tistih časih so menili, da dekletom šole niso potrebne. Krščanski nauk pa je znala bolje kot tisti, ki so znali pisati. Vsako jutro je hodila k maši. Pozimi je bila še trda tema, ko je šla od doma v cerkev.

Naj bo naša Evropa
domovina spoštovanja družine,
človekovega življenja
ter prostor odpuščanja, pravičnosti in miru.

V Fatimi na Portugalskem se je Marija prikazala trem otrokom, Jacinti (Hiacinti), Frančišku in Luciji 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. oktobra.

»Kakor sta danes zjutraj sporočila msgr. Henryk Hoser, apostolski vizitator s posebnim poudarkom za župnijo Medžugorje in apostolska nunciatura v Sarajevu, je sveti oče odredil, da je mogoče organizirati romanja v Medžugorje.« S temi besedami se začenja sporočilo za javnost Alessandra Gisottija, direktorja at interim Tiskovnega urada Svetega sedeža, objavljeno v nedeljo, 12. maja, kot odgovor na vprašanja nekaterih novinarjev.

Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice ... Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali 'spovednik'; znal je samo 'spovedovati'. In prav v tem je njegova veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika 16. oktobra 1983 na Trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega spovednika, junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom.

Na otoku Sardiniji leži na 600 m visokem pobočju vasica Laconi, ki je oddaljena 86 km od glavnega mesta Cagliari. V tej gorski vasici je živela revna družina, ki je dala življenje 9 otrokom, med njimi tudi našemu svetniku sv. Ignaciju, l. 1701.

Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.